Odvečna teža tako in drugače

Debelost je vedno spremljalo socialno sporočilo, le da je bilo v preteklosti ravno nasprotno od današnjega. Dokler je bila pridelava hrane povezana s težkim delom, njena količina pa odvisna od vremena, velikosti posestev in letin, je bila debelost simbol blagostanja, mršavost pa je poosebljala pomanjkanje. Danes je ravno obratno; debelosti je največ med manj izobraženimi in revnejšimi sloji, ki kupujejo cenejšo, manj zdravo hrano, se hranijo na neprimeren način in k ostalim boleznim svojih okolij dodajajo še debelost. Vitkosti je več med šolanimi in tistimi, ki jim je življenje gmotno bolj naklonjeno.

Med značilnosti hitro razvijajočih se držav sodi tudi naraščajoča epidemija debelosti. Zdravstvena stroka obravnava debelost kot nevarno bolezen, ki je povezana s krajšim in manj kakovostnim  življenjem. Vendar je videti, da pri njenem zdravljenju nikjer nismo ravno uspešni.

Kdaj je telesna teža normalna, kdaj je povečana in kje se pričenja debelost? Odgovor tiči v telesni višini in teži. Iz obeh podatkov se izračuna kazalnik, indeks telesne mase tako, da se teža deli s kvadratom telesne višine, ki jo izrazimo v metrih; če je nekdo visok 1.8 metra in tehta 80 kg je izračun takle: 1.8 x 1.8 = 3.24; nato se teža 80 kg deli s 3.24 in dobimo 24.7, kar je njegov indeks telesne mase, ki pove, da je teža normalna. Če je indeks pod 20, je oseba podhranjena, do 25 je s težo vse v redu, od 25 do 30 govorimo o povišani telesni teži, od 30 naprej pa o debelosti. Če ima 180 cm visoka oseba 90 kg, je njen indeks 27,7 in rečemo, da je telesna teža povečana, če tehta 100 kg je indeks malo čez 30 in je že na meji debelosti, če ima 110 kg je indeks 34 in pred nami je debel človek. Od 35 do 40 je huda debelost, nad 40 pa je čas za alarm. Za marsikoga pa je opletanje s formulo in števili, ki si jih je treba še zapomniti, prezapleteno. Bolj enostavno je vedeti, da je teža normalna, če je kilogramov toliko ali nekaj manj, kolikor je pri telesni višini centimetrov nad 100. Gospa, ki ima pri 160 cm 60 kg, ima normalno težo, če jih ima 80 in več, je med debelimi, med 60 in 80 kg je njena teža povečana. Vsak ve, koliko je visok, za težo je treba stopiti na tehtnico in odgovor je tu.

Zakaj je debelost bolezen? Zato, ker je med debelimi ljudmi v primerjavi z ostalimi več povišanega krvnega tlaka, maščob v krvi in sladkorne bolezni. Med njimi je več rakavih bolezni, teža obremenjuje sklepe in gibala, telesne sposobnosti debelih ljudi so omejene. V Evropi je dobrih 10% prezgodnjih smrti pogojenih s posledicami debelosti, kar pomeni, da bi se jim bilo mogoče izogniti. V zdravstveno pismenost in kulturo zato sodi zavest, da debelost škodi in da se ji je zato treba izogniti tako, da se ne poje več, kot se rabi. Bere se enostavno, pa ni. Debelost ni samo maščoba pod kožo, niso samo zamaščeni organi in okvarjene žile. Debelost tiči tudi v navadah in možganih, tiči v hrani in pogovorih o njej, v kuhanju, v ponudbi najrazličnejših jedi, v nenehni nervozni potrebi po tem, da bi imeli nekaj v ustih in še in še. Od povsod tam jo je treba pregnati, če želimo biti vitki in zdravi. Zato večina vseh, ki želijo shujšati, rabi pomoč. Najboljšo lahko ponudi nekdo, ki je uspel urediti svojo težo in se pri tem ni spremenil v preveč zagnanega, s prstom žugajočega zdravstvenega križarja, ampak je ohranil razumevanje za človeške slabosti in zato lahko nekoga, ki bi rad shujšal, podpre tudi čustveno. Vsa odvajanja, kamor sodi tudi hujšanje debelih ljudi, so vzponi in padci, so veselja in razočaranja.

Debeli ljudje so vedno bili, so in bodo. Vendar jih toliko kot danes, ni bilo še nikoli. Debelost je kljub še vedno obstoječi lakoti po svetu ena od sodobnih epidemij, ki postavlja kar nekaj vprašanj. Prvo je nekakšen javno-zdravstveni paradoks. Čeprav vemo o debelosti več kot kdajkoli prej, čeprav jo je zaradi njenih zdravstvenih in socialnih učinkov Svetovna zdravstvena organizacija proglasila za bolezen, jo je vedno več. Tudi v Sloveniji, še posebej med otroci. Kako je to mogoče, kje je napaka? Marsikje, najprej pa v tem, da večina ljudi debelosti ne sprejema kot bolezen, ker tega ne ve. Veliko ljudi ne bere zdravstvenih besedil, če sploh kaj berejo, so to le bombastična sporočila rumenega tiska. Večina staršev za katere je otrok lep in zdrav le, če je debel, se ne zaveda, kako slabo popotnico za odraslost bo od njih odnesel v življenje. Ni dovolj, če je o zdravi hrani dovolj napisanega, če se prirejajo strokovna srečanja in o njej ljudem govorijo razni strokovnjaki. Če bi bilo to dovolj, ne bi imeli naraščajoče epidemije debelosti. Zdravstvena sporočila morajo v jeziku tistih, ki so jim namenjena, priti med ljudi, v okolja, kjer so nezdrave navade doma in najbolje je, če jih na zanimiv, uporaben način prenašajo tisti, ki tam živijo tistim med katerimi živijo. Tega strokovnjaki ne znajo, za to jih bo tudi vedno premalo, to zmorejo le preprosti apostoli, širitelji zdravega življenja. Da bi bilo drugače, bi potrebovali tudi bolj usklajene politike vladnih resorjev. Tako pa se zdravstvo bolj ukvarja s problemi zdravstva kot z zdravjem, kmetijstvo s kmetijstvom, šolstvo s šolstvom, sociala s socialo in tako naprej. Tako je približno razdeljena tudi zakonodaja, ki življenje deli po parcelah posameznih vladnih področij, zdravje pa ni tkivo, ki bi jih povezovalo.

Debelost ni samo bolezen sedanjega časa, je tudi kazalnik nemoči njegove etične kulture. Hrane se pridela toliko, da bi z njo lahko nahranili vse ljudi na svetu. Pa ni tako. V razvitem svetu, kamor sodi tudi Slovenija, se jo veliko zmeče v smeti, v revnih delih sveta vsak dan umre na stotine do kosti shiranih otrok, njihovi voditelji pa v bogatih državah kupujejo orožje in povečujejo njihovo ekonomsko moč. Res je potrebna je drugačna ekonomska morala za življenje v pravičnejšem in boljšem svetu.

Asklepij

Sladkor kot nadloga

Sladkorna bolezen je ali podedovana ali pridobljena in lahko v kateremkoli obdobju življenja doleti vsakogar. Še nikoli je ni bilo toliko kot danes in je bo še več, če bo povprečni življenjski slog ostal tak, kakršnega imamo in če se bodo revščina, pomanjkanje in nezaposlenost še naprej širile v slovenski družbi. Čeprav jo imajo tudi premožni in izobraženi posamezniki, jo je največ med revnejšimi in manj izobraženimi sloji, zato ni le zdravstveni, ampak tudi socialni problem slovenske družbe. Za učinkovito ukrepanje ob tako razširjeni socialni bolezni mora zdravstvena politika zagotavljati pravično in enakopravno dostopnost do zdravstvenih storitev za vse državljane v enaki meri. Pri nas revnejši težje pridejo do potrebnih zdravstvenih storitev in dostopnost naj bi bila že danes ena glavnih nalog politike in zdravstva.

Kaj naj bi o sladkorni bolezni vedel vsak med nami, ne oziraje se na to, kdo je, kaj dela in kako živi? Bistvo bolezni je v tem, da se zaradi odsotnosti ali pomanjkanja inzulina sladkor v krvi ne porabi in ga je v krvi preveč. Inzulin je izloček trebušne slinavke, ki omogoča, da celice telesa pokurijo sladkor v krvi. Če inzulina ni, govorimo o sladkorni bolezni tipa 1, če ga je premalo ali nanj ni pravega odziva, pa o tipu 2. Med bolniki je le okoli 10% tipa 1, ki prizadeva več mladih ljudi. Zdravljenje je trajno dodajanje inzulina po navodilih zdravnika. Na večino bolnikov odpade tip 2, ki se največkrat pojavi šele z leti, zato ga je v starosti vedno več. Vendar starost šele v kombinaciji z debelostjo in povišanim krvnim tlakom postane res nevaren dejavnik tveganja. Skoraj vsak tretji bolnik sploh ne ve, da bolezen ima in je tako nevede izpostavljen njenim dolgoročnim uničujočim učinkom. Klasični znaki sladkorne bolezni so povečana žeja, pogosto uriniranje, hujšanje in povečana želja po hrani. Ker bolezen prizadeva ves organizem, jo spremlja še vrsta drugih znakov. Začetek bolezni je običajno prikrit, ko nastopijo težave, je lahko že precej razvita. Povišan sladkor v kombinaciji s povišanim krvnim tlakom in maščobami škoduje žilam, posledice pa najbolj prizadenejo srce, možgane in ledvice. Najhujše kasne posledice sladkorne bolezni so poleg kapi in infarktov še amputacije in slepota. Zdravljenje bolezni je danes zelo učinkovito in bolniki lahko ob zdravem življenju in discipliniranem sodelovanju dosežejo visoko starost. Pomembno je vedeti, da sladkorna bolezen sodi v roke zdravnika. Le on lahko ugotovi pravilen vzrok, odredi ustrezno zdravljenje in morda svetuje tudi povezavo z društvi sladkornih bolnikov. Ti so pri nas dobro organizirani; med seboj niso le socialno povezani, ampak se o bolezni veliko naučijo in kar je največ vredno, izmenjujejo si izkušnje, saj je vsaka bolezen, čeprav ista, v prvi vrsti osebne narave. Obenem drug drugemu pomagajo pri vzdrževanju zdravega načina življenja, ki postane po odkriti bolezni prva zapoved. Ob vseh vsakodnevnih skušnjavah ni vselej prav lahko zdravo živeti, zato je medsebojna podpora dragocena.

Za vse, ki bolezni nikoli ne bodo imeli ali pa zanjo še ne vedo, naj bi veljalo, da je podatek o višini sladkorja v krvi prav tako pomemben kot rojstni datum. Za razliko od rojstnega datuma pa je sladkor potrebno meriti večkrat, vsaj enkrat na leto. Še posebej je to važno za starejše, pretežke posameznike s povišanim krvnim tlakom, ki imajo radi ocvrto, pečeno ali predelano mesno in mastno hrano in se premalo gibljejo. Pri njih prihaja bolezen počasi, telesu da možnost, da se nanjo privaja in preden izbruhne, je sladkor lahko že zelo visok s prisotnimi okvarami žil in organov. Zato naj nas podatek o sladkorju ves čas spremlja. Najbolje je, če ga izmeri zdravnik, ker bo v primeru potrebe ustrezno ukrepal. Možno ga je izmeriti tudi s kupljenimi merilci ali se orientiramo o njem s testnim lističem za prisotnost sladkorja v urinu. Dobro je poiskati stik z najbližjim društvom sladkornih bolnikov; tam so strokovnjaki bolniki z osebnimi izkušnjami, ki znajo svetovati na preprost način in brez učenih razlag.

Še nekaj stvari je treba povedati. Družinski vzorci obnašanja sicer niso genetsko pogojeni, so pa vseeno zelo trdovratni. Debeli starši imajo največkrat tudi debele otroke. Ker je debelost dejavnik tveganja za razvoj sladkorne bolezni, je takim družinam potrebno svetovati, da vsi člani spremljajo svoj sladkor, poleg maščob in tlaka seveda. To velja tudi za vse člane družin, ki imajo med seboj diabetičnega bolnika. Drugo; veliko se govori in piše o zdravi prehrani, manj pa o tem, da je zdrava hrana dražja in manj dostopna revnejšim slojem. Usklajenih vladnih aktivnosti za zdravo prehrano socialno šibkejših slojev ni in kar je zdravo, je običajno tudi drago. Naprej; cel kup gostinskih lokalov imamo, ki tekmujejo med seboj v kakovosti in cenah ponudbe, zato je obisk takih lokalov za večino vedno manj dostopen. Čeprav je število sladkornih bolnikov v porastu, pa je le malo ali nič lokalov z dietnimi ponudbami. Kultura gostinstva ni samo v vzpenjajoči se cenovno-kakovostni spirali, ampak je še marsikaj in veliko drugega.

Tudi ob sladkorju trčimo na abecedo zdravja in bolezni. Zdravo življenje vedno ubije več muh na en mah. Nadzor nad krvnim tlakom, maščobami in telesno težo, zdrava prehrana, dovolj gibanja, zmerno uživanje alkohola in vzdržnost od kajenja v večini primerov učinkovito preprečujejo razvoj sladkorne bolezni tipa 2, še posebej v starosti. Nasprotno pa povišana telesna teža, nezdravljen povišan krvni tlak, debelost, sedeče življenje, preobilna mastna in sladka hrana, odvisnost od kajenja in alkohola prav kličejo v druščino še sladkorno bolezen. Učinkovit nadzor nad njo od vsakega bolnika zahteva zdravstveno disciplino: redno preverjanje sladkorja, dieto, nadzor nad težo, dovolj gibanja in če je treba zdravila. Ljudje pa smo ljudje in vsi na škodo svojega zdravja ne zmorejo potrebne discipline, ne jemljejo redno zdravil in ne opravijo vseh pregledov takrat, ko bi bilo treba. Zato jih ne gre obsojati, prej jim je treba pomagati, pomoč pa je blizu in ni vezana samo na zdravstveno osebje. Med bolniki je zbranega največ praktičnega znanja o bolezni, kar predstavlja velik, neizkoriščen javno-zdravstveni potencial. Osveščeni, dobro poučeni bolniki lahko z lastnimi izkušnjami veliko prispevajo k reševanju vprašanj, ki so v naši javnosti in zdravstveni politiki povezana s sladkorno boleznijo. Njihovo znanje in izkušnje je laična javnost pripravljena lažje sprejemati kot razlage in priporočila v strokovnem jeziku.

Včasih so bolniki s sladkorno boleznijo živeli le malo časa. Niti sto let še ni poteklo od prvega inzulina v njenem zdravljenju. Danes je lahko vsak sladkorni bolnik z zdravim življenjem in rednim zdravljenjem poklicno aktiven in dejavno vključen v svoje socialno okolje. Napredek je na ravni posameznika neverjeten, na ravni družbe pa lahko naredimo še veliko več.

Asklepij

Zabeljena kri

Med sestavinami hrane se v zvezi z zdravim življenjem največkrat omenjajo različne vrste maščob. Ene so zdravju koristne, druge škodljive in pri razlagah zakaj je tako, je vse več podrobnosti kemične in presnovne narave, ki jim večina ljudi ob vsakodnevnih opravilih in skrbeh težko sledi, ni pa jih malo, ki vsega skupaj tudi ne razumejo. In kar se ne razume, se težko sprejme. Vsak pa ve, da moramo jesti, če hočemo živeti in da za pripravo večine obrokov potrebujemo maščobe, ki jih mešamo z močnato, rastlinsko, mesno in drugo hrano, za boljši okus pa dodamo še začimbe. Kakovost, kulturo in zdravstveno varnost uživanja hrane lahko brez kemije vsak in vsak dan oceni s štirimi K: kaj, koliko, kako, kdaj.

Osnovni namen hrane je, da telo dobi potrebno energijo za obstoj in delo ter snovi za obnovo. V krvi morajo zato ves čas krožiti maščobe, sladkorji in beljakovine, ki jih telo dobi tako, da razgradi zaužito hrano. Kadar jo je več kot je potrebno, jo telo spremeni v maščobo in razporedi po telesu med zaloge. Če je hrana mastna, je maščobe v krvi lahko toliko, da se v epruveti z odvzeto krvjo na vrhu nabere kot velik, rumen, masten zamašek. Lahko si je predstavljati, da s toliko masti zabeljena kri zdravju ne more biti v korist. Kaj je o zdravju in maščobah treba po domače povedati in vedeti?

Maščobe, ki so v običajnih pogojih kompaktne, čvrste, so manj zdrave od tistih, ki so pod enakimi pogoji v tekočem stanju. Olje je bolj zdravo kot mast, zato pri kuhi uporabljajmo olje večkrat kot mast. Olj je več vrst, najbolj zdrava naj bi bila oljčno in bučno, ki pa ju vsi ne marajo, zato se porabi največ sončničnega olja, ki je tudi cenovno bolj dostopno.  Tudi pri maščobah je dobro upoštevati pravilo štirih K in jih hrani zmerno dodajati. Če hrana ni mastna in maščoba ni prežgana, je manj pomembno s čim hrano zabelimo, da le telesa ne obremenjujemo z velikimi količinami mastne hrane, ki bo končala v maščobnih zalogah. Zlato pravilo zdravja je, da je bolje biti ves čas malo lačen kot sit, da je hrana mešana in da vsak dan zaužijemo tudi zelenjavo in sadje.  Kdor želi maščobe v krvi z načinom življenja vzdrževati v normalnih, neškodljivih okvirih, se sreča z abecedo zdravja: krvnim tlakom, sladkorjem, kajenjem, alkoholom, prehrano, telesnimi aktivnostmi in težo. Povišan krvni tlak, sladkor in nikotin v družbi z mastno krvjo kvarijo stene žil, obremenjujejo srce in povzročajo srčno-žilne bolezni, ki jih je med nami največ in ki so vzrok največjemu številu prezgodnjih smrti. Pri tistih, ki imajo poleg povišanega krvnega tlaka še sladkorno bolezen in zamaščen trebuh, so povišane maščobe v krvi še posebej nevarne. Najboljša obramba je zmernost v prehrani, veliko gibanja, ustrezna telesna teža, urejena krvni tlak in sladkor, zmerno pitje alkohola, in če se le da, življenje brez nikotina. Namesto nas ne more zdravo živeti nihče drug.

Maščobe so v telesu najmočnejši vir energije, vendar to ni njihova edina dolžnost. Sodelujejo tudi pri presnovi vitaminov, največkrat omenjani holesterol pa pri obnovi celic in tvorbi hormonov. To je tako pomembna naloga, da ga telo v jetrih dela kar samo, zato je večina s hrano vnesenega holesterola odveč. Po žilah se holesterol pretaka v dveh oblikah, drobni in veliki, ki ju lahko primerjamo z rečnim peskom in prodom. Droben pesek, mivka in blato se nalagata na rečno dno, kotaleči se večji prodniki pa ga čistijo. Enako je z obema oblikama holesterola v žilah. Drobne molekule holesterola se nalagajo na stene žil, jih okvarijo, zlezejo vanje, se tam kopičijo, bočijo v žilo in ovirajo pretok krvi. Velike molekule holesterola pa stene žil čistijo in skrbijo za njihovo gladkost. Med obema holesteroloma ves čas poteka nekakšna tekma; kar eden okvari, skuša drug popraviti. Z zdravim načinom življenja lahko velikemu holesterolu izdatno pomagamo pri njegovi nalogi.

Če se odločimo za merjenje višine in vrste maščob v krvi, bomo dobili pravi podatek, če 12 ur pred odvzemom krvi ne bomo ničesar jedli in pili razen vode. Zdravnik naj razloži izvid in če je treba, predpiše zdravila. Če povišane maščobe ugotovijo pri enem družinskem članu, naj si jih izmerijo še ostali. Včasih so zaradi presnovne motnje ali dedne obremenitve maščobe povišane tudi ob zdravem življenju.  V takem primeru je potrebno ukrepati z zdravili.

Ob maščobah in zdravju se srečamo še z nekaterimi drugimi vprašanji, ki jih v prispevkih o zdravem življenju običajno ni. Najbolj zdrava olja so najdražja, zato jih ljudje, ki nimajo dovolj denarja, manj uporabljajo, kar je eden od kamenčkov v socialnem mozaiku njihovega slabšega zdravja. Če bomo še naprej razvijali načelo, da je drago, kar je zdravo, bomo ob vsem govorjenju in pisanju o zdravju še poglabljali razlike v zdravju slovenske družbe. Posamezniku ob tem na srečo ostajajo na izbiro tista načela zdravega življenja, ki mu jih nihče ne more zaračunati.

Asklepij

Tihi morilec

Povišan krvni tlak ali, kot mu običajno pravimo, pritisk, je zelo nevarna, potuhnjena in najbolj razširjena bolezen. Bolnikom dolgo ne povzroča težav, škoduje pa srcu, žilam, možganom, ledvicam in drugim organom ter tkivom. Njegove posledice so infarkti, kapi, odpovedi ledvic, pretočne motnje, demenca , predvsem pa krajše življenje. V odrasli dobi ima povišan pritisk vsak tretji človek, od 60. leta naprej vsak drugi, kasneje še več. Veliko ljudi se sploh ne zaveda, da ga imajo in tudi v tem je njegova pogubna moč. Zato naj bi vsak poznal vrednost svojega krvnega tlaka in se zavedal njegovih nevarnosti.

Krvni tlak je pritisk krvi na stene žil. Izrazimo ga z dvema številoma. Ko se srce stisne in požene kri po žilah, se njegova moč prenese na žile, kar pod prsti čutimo kot utrip. Ko se razširi, se napolni za nov utrip. Če je tlak 120/80, je zgornja vrednost pritisk utripa, spodnja pa pove, kolikšen je pritisk v žilah, ko se srce razširi. Žile, na katere udarja srčni utrip, imenujemo arterije, po naše utripalnice. Imajo močno in elastično steno, zato utrip srca potuje po njih kot val. Pretok krvi enakomerno oskrbuje vse žive celice z zrakom, ki smo ga vdihnili v kri in drugimi potrebnimi snovmi in prek žil s tanjšo steno, ki jih imenujemo vene, odplavlja presnovne izločke celic. Vene so žile, ki jih vidimo pod kožo, so temnejše barve in ne utripajo. Pritisk krvi ni ves čas enak, ampak se prilagaja potrebam. Višji je ob telesnih aktivnostih, razburjenjih, skrbeh in podobno. To je dobro vedeti, da ne bi izmerjenih višjih vrednosti v takih okoliščinah smatrali za bolezensko povišanje.

Stalno povišan krvni tlak običajno spremljajo zadebeljene, zožene ali zaradi apnenčastih oblog trde stene arterij. Pulzni val in pretok krvi sta motena, preskrba celic slabša, njihova dejavnost pa otežena. Na povišan krvni tlak lahko gledamo tudi kot na prizadevanje srca, da bi bil pretok krvi kljub oviram učinkovit, vendar je to dodaten napor, ki mu jemlje več moči, kot bi bilo potrebno. Če to dolgo traja, pride do motenj v delovanju organov in tkiv. Zoprna okoliščina povišanega krvnega tlaka je, da ga praviloma spremljajo še druga zdravju neprijazna stanja ali bolezni; povišane maščobe, sladkor, debelost, neprimerna prehrana, telesna neaktivnost, kajenje in pretirano pitje alkohola. Vsakdanjik takega bolnika je obkrožen z njihovo peklensko igro, v kateri se med seboj podpirajo pri uničevanju njegovega zdravja. V vsakem primeru pa je njihov kolovodja povišan krvni tlak.

Če hočemo izvedeti kako visok je, ga je treba izmeriti. Aparat za merjenje je možno kupiti v lekarnah in zdravstvenih trgovinah. Ni prav poceni, zato ga kupi lahko tudi več bolnikov skupaj, le paziti morajo, da merjenje ne postane vzrok prepira, ampak je povod za sodelovanje. Po nakupu aparat vzemite s seboj v ambulanto,kjer tam naj vam tlak izmerijo z vašim in njihovim aparatom. Obe vrednosti morata biti isti. V vseh starostnih obdobjih je normalna vrednost 120/80, lahko tudi manj. Če je zgornja vrednost med 120 in 140, spodnja pa med 80 in 90, govorimo o zmerno zvišanem pritisku, ki se brez ukrepanja lahko sprevrže v pravo bolezen. Vse, kar je nad 140 in 90, je povišan krvni tlak, bolezen, ki jo je potrebno zdraviti. In tu je v šoli zdravstvene kulture in pismenosti kar nekaj stvari, ki se jih je potrebno naučiti.

Najprej je potrebno krvni tlak meriti pod pogoji, v katerih kaže svojo pravo, osnovno vrednost. Ne bomo ga merili, kadar se jezimo, tečemo ali delamo karkoli drugega. Če ga v umirjenem stanju merimo večkrat na dan, bomo spoznali, da je zjutraj višji. Izmerjene vrednosti si je dobro zapisati in jih pokazati zdravniku. Ko bo on meril, bo lahko drugače, saj vzdušje ambulant, belih halj, čakanja in drugih nevšečnosti zdravstva vzbuja vznemirjenost in povišuje pritisk. Zdravnik vam bo predpisal zdravila, dal nekaj navodil, nato pa boste s povišanim krvnim tlakom vsak dan sami 24 ur in samo od vas je odvisno, ali bo zdravljenje uspešno, ali ne.

Čeprav je predpisana zdravila treba redno jemati in njihov učinek spremljati z merjenji, je treba še bolj poudariti, da to ni dovolj in da je treba ukrepati še drugače. Povišan krvni tlak, ki se v največ primerih pojavi v kasnejših letih, je lahko posledica prevelike telesne teže in premalo gibanja, okvarjenih žil zaradi povišanih maščob, sladkorne bolezni, nikotina, alkohola in nepravilne prehrane. V veliko primerih pade pritisk po zmanjšanju ali odpravi naštetih škodljivih stanj in navad na normalne vrednosti brez zdravil. Zato velja, da povišanega krvnega tlaka ni mogoče obvladati, če ne spremenimo svojih navad. Če smo pretežki, je dobro je shujšati, omejiti kajenje, pitje alkohola in kave, zmanjšati mastno in mesno hrano, uživati več rastlinskih in manj soljenih jedi ter redno gibati. Nevarnost visokega krvnega tlaka lahko pravilno ocenimo le, če so nam poznane tudi vrednosti maščob in sladkorja v krvi. Če je tlak zelo visok, naj zdravnik preveri delovanje srca in ledvic. Če je povišana le zgornja vrednost, spodnja pa ne, je tlak bolj nevaren, ker mora srce ob vsakem utripu premagati večjo razliko med obema tlakoma. Krvni tlak lahko povišajo tudi nekatera zdravila, zato se velja z zdravnikom dogovoriti, katera je mogoče nadomestiti z zdravimi navadami. Življenje s povišanim krvnim tlakom ali pritiskom zahteva več discipline, tu pa smo vsi šibki. Vendar kljub občasnim pregreham ne pozabimo nanj in ne odnehajmo! Zdravo življenje je lahko zelo zanimivo in v primerjavi z nezdravim nudi veliko več možnosti.

Zdravstvene statistike kažejo, da je povišanega krvnega tlaka več med revnejšimi in manj izobraženimi državljani. Vendar zdravo življenje v primeru povišanega krvnega tlaka ni drago. Prihranki na nikotinu in alkoholu bodo dobrodošli v družinskem proračunu. Zelenjava je v trgovinah cenejša kot na tržnici, najcenejša in najboljša zraste doma, pa še z aktivnostjo in veseljem z vrtom je povezana. Hoja in gibanje ne staneta nič in navsezadnje je tako tudi s hujšanjem.

Asklepij