Na zdravje!

Ko tole pišem, imam odprt radio in poslušam, »pijmo ga pijmo, tja do noči«. Pesmi doslej še nisem slišal, je pa značilno slovenska. Vsakemu Slovencu je jasno, da se v tej zvezi zaimek »ga« nanaša izključno na alkohol, pesem je pivsko spodbujevalna, celodnevno opijanje se opeva kot vrednota.  Tudi naš blaženi Slomšek je čutil potrebo, da napiše in uglasbi tisto vsem Slovencem znano in priljubljeno, »Sladko vince piti, to me veseli«, in tako naprej. Podobnih pesmi, starih in novih, imamo kar lepo število in izražajo poseben odnos, ki ga Slovenci do alkohola tudi v pesmih gojimo iz roda v rod. V Sloveniji je bila trta doma že pred prihodom naših prednikov, slovensko ozemlje je bilo del rimskega imperija, v katerem je imelo vino – žganih pijač takrat še niso poznali – pomembno družbeno vlogo. »Starega falernca mi natoči, točaj«, poje rimski pesnik Katul. To najbolj prestižno rimsko vino večkrat omenja tudi Horac, ki ga je naš Prešeren visoko cenil ne samo s tem, da mu je sledil z načinom pesnikovanja, ampak tudi  z odnosom do vina. Vino Prešernu »odganja skrbi oblake«, »utopi vse skrbi, v potrtih srcih up budi«.

V kulturi človeštva ima alkohol, čeravno droga, v vseh oblikah posebno, ne samo negativno mesto.  Vino v manjših količinah, do dva decilitra na dan za moške in do enega za ženske,  zmanjšuje poapnenje žil in strjevanje krvi na njihovih okvarjenih stenah, deluje protivnetno, je antioksidant, zaviral naj bi razvoj osteoporoze in rakavih sprememb. Še večja pa je njegova vloga v kulinariki, kjer ni le dodatek hrani, ampak se neredko vse dogajanje ob omizjih vrti okoli vina. Kultura pridelovanja vina in pitja je neločljivo povezana z navadami in gospodarstvi številnih držav.  Med njimi si Slovenija v svetu s svojimi odličnimi vini iz leta v leto utrjuje mednarodni ugled.

Vse te prijazne stvari so neprijazno nadgrajene z dejstvom, da alkohol zdravju tudi škoduje in povzroča odvisnost. Svetovna zdravstvena organizacija dvojnost učinkov alkohola povzema s pojmom »škodljivo pitje alkohola«, ki ga opredeljuje kot uživanje zdravju škodljivih količin, s pogostimi socialnimi in telesnimi nevšečnostmi, nesrečami, poškodbami, okvarami organov, psihološkimi problemi in duševnimi motnjami. Dvojno podobo ima alkohol tudi na družbeni ravni. Čeprav zdravstvena politika opozarja na njegove nevarnosti, ga vsak lahko kupi za vsakim vogalom. Kolikor družba  z alkoholnimi dajatvami dobi, toliko ali še več izgubi s stroški njegovih negativnih posledic; zanimivo bi bilo videti, kako se stvar ekonomsko izide?

Odvisnost od alkohola ni razvada, ampak bolezen, ki jo je treba zdraviti, saj je odvisnik v odnosu do alkohola zelo nebogljen. Poleg neugodnih telesnih posledic, slabšega in krajšega življenja, spremljajo odvisnost od alkohola še zavožene kariere, razpadli zakoni, izguba službe, nesrečni otroci, kar vse uvršča alkoholizem med socialne bolezni. Tudi občasno opijanje je nevarno. Zaradi njega je že veliko staršev izgubilo svoje odraščajoče sinove in hčere, z njim so povezani najrazličnejši prekrški, denarne in zaporne kazni.  Evropa je kontinent, kjer se največ pije in kjer je največ odvisnosti.  Kar 55 milijonov Evropejcev je odvisnih od alkohola, od tega jih v Evropski uniji 23 milijonov trpi zaradi njegovih telesnih, duševnih in socialnih posledic, s katerimi je vsako leto povezanih okrog 200.000 smrti. Med moškimi je v starosti od 15 do 29 let, v najbolj perspektivnem obdobju, 25% vseh smrti povezanih z nesrečami, uboji, nasilništvom in boleznimi, za katerimi najdemo alkohol. Opijanje je pogosta fantovska navada, do katere smo razumevajoči in strpni, čeprav za nekatere med njimi predstavlja vrata v odvisnost. Manj razumevajoči bi morali biti do pitja v nosečnosti, kjer vsako pitje škoduje razvoju ploda, le da večina nosečnic tega ne ve.

V Sloveniji povprečje popitega alkohola na leto prekaša evropsko povprečje. Slovenci smo v preteklosti pili več žganih pijač kot danes, ko se popije več vina in piva. V času krize lahko z revščino pričakujemo porast pitja, na kar bi morala biti politika pripravljena. Staro zdravniško reklo pravi, da je »ciroza jeter bolezen revnega pijanca«, ki se med hrano in pijačo odloča za slednjo. Tudi iz tega razloga mora odgovorna politika paziti, da so v kriznih časih osnovna živila cenovno dostopna vsem slojem.

Alkohol je bil in bo vedno z nami. Vse dosedanje prepovedi, med katerimi je ameriški poskus prohibicije med obema vojnama najbolj znan, so spodletele. Prepoved ni prava preventiva. Opijanje mladih je mogoče zmanjšati z vzgojo v kulturi pitja vina, s pitjem ob hrani, saj tako cilj pitja ni več pijanost. Višji davki na alkohol s povečanjem njegove cene povečajo pitje cenenih žganih pijač. Z ustrezno cenovno politiko je treba iskati srednjo pot med količino in vrsto porabe. Če že ljudem povsod ponujamo alkoholne pijače, naj bodo manj škodljive vsaj manj drage, ne pa ravno obratno. V zdravstveno pismenost zagotovo sodi zavest o nevarnosti vožnje in dela pod vplivom alkohola, o njegovem možnem vplivu na odnose do zakoncev, otrok in njihove sreče, na neuresničene sposobnosti, na zavožene usode.

Čeprav polovica moških in dve tretjini žensk ne pije, vseeno nikoli ne bomo vsi abstinenti. Človeške duše ni mogoče razumeti v vseh njenih odtenkih in potrebah. Alkohola ne pijemo zato, da bi se z njim nasitili, ampak da bi »v potrtih srcih budili up«, si dali duška ob veselju in ob slovesnih prilikah. Med srečnimi in zadovoljnimi ljudmi je alkoholizma manj. To velja tudi za vsako družbo.

Asklepij

Zdravje na krožniku

O hrani in kulinariki se pri nas še nikoli ni toliko govorilo in pisalo kot dandanes. Knjige, revije, članki in oddaje se vrstijo ena za drugo, ob tem se dosti govori tudi o zdravi prehrani. Hrana je lahko vir zdravja ali bolezni, način, kako jo pripravljamo in uživamo, pa kazalnik naše kulture. Z odgovori na vprašanja kaj, kako, koliko in kdaj jemo, izdajamo svoj vedenjski vzorec, ki ni brez vpliva na naše zdravje. Zdravstvena besedila poudarjajo še socialni pomen hrane, po katerem naj bi bilo slabše zdravje revnejših slojev povezano z manj zdravim načinom prehranjevanja.

Hrana je vedno bila in bo velik posel, ob katerem se zdravje srečuje z ekonomijo in dobičkom. Kljub prizadevanjem za bolj zdrav način prehranjevanja ni mogoče pričakovati, da bi nehali pripravljati manj zdrave pikantne mesne ali mlečne delikatese. Preveč zgodovine, tradicije in nacionalnega ponosa je povezanega z njimi, preveč pokrajinam in družinam zagotavljajo vir zaslužka in bivanja. Moč tradicionalnih delikates je v njihovem skrbno vzdrževanem okusu, in dokler bo tako, jih bodo ljudje kupovali in jedli, obenem pa bodo pomembno vplivale na splošne vzorce prehranjevanja. Ob vsej založenosti naših trgovin z nezdravimi prehranskimi izdelki je težko pričakovati korenitejše spremembe načina prehranjevanja. Na to ima velik vpliv tudi kulinarična dediščina. V večjem delu Slovenije se še vedno pozna vpliv avstro-ogrske kulinarike, Primorska pa je vedno bolj nagibala na italijansko oziroma mediteransko kuhinjo. Po vsej Sloveniji pa sta bila in sta še prašič in krava vir mastnih in mesnih zalog, slanine, klobas, mleka, masla, sira in vsega, kar se iz tega da še narediti. Večina avstro-ogrskih receptov je na maslu ali svinjski masti. Kar se je nekoč na Dunaju in po cesarstvu jedlo, je moralo biti mastno in dobro. Zato lahko dejstvo, da se je pri nas kot pretežni vir maščobe uveljavilo olje, ocenimo kot velik korak v smeri bolj zdravega prehranjevanja. Poleg avstro-ogrskega imamo pri nas še kulinarično izročilo revnejših slojev. Načeloma je bila to zdrava prehrana, ki se spet obuja, vendar obogatena z vsemi dodatki, ki jo delajo manj zdravo. Bilo bi lepo in prav, če bi izbiro zdrave prehrane obogatili še z originalnimi pripravki naših prednikov.

Na vprašanje, ali je pri nas zdrava hrana za potrošnika cenejša izbira, moramo žal odgovoriti, da je tisto, kar se propagira kot zdravo, raje dražje, kot ne. Ribe so drage, ob njihovih cenah je vprašanje, če sploh vse prodajo, najbolj zdrava olja so najdražja in tako naprej.  Vendar je tudi res, da je na voljo dovolj poceni in zdrave hrane, le pravo je treba izbrati, prav pripraviti in prav pojesti. Kolikor več bo med nami revščine, toliko več kruha in krompirja se bo pojedlo. Ob pomisli na revščino se zdravo prehranjevanje sreča z odgovornostjo družbe, kar pomeni, da je cenovna dostopnost osnovnih prehranskih artiklov pod nadzorom vlade. Kjer je zdrava hrana dražja izbira, lahko pozabimo na spremembo družbenega vzorca prehranjevanja.

Hrano doživljamo z vidom, vonjem, okusom in spomini. Kar nam je prijetno in slastno v ustih in spominu, skušamo še ponuditi tako, da okus hrane dopolnimo s prijetnim videzom na krožniku. Kaj posamična hrana predstavlja, doživimo v popolnosti šele takrat, ko vzamemo grižljaj v usta, kjer igra vzdraženih čutnic sporoča naši zavesti, kaj imamo med zobmi. Kulinarika doživlja v ustih svoj vrhunec in konec. Ko hrano pogoltnemo, izgubimo nadzor nad njenim okusom in jo prepustimo prebavi. Če hočemo v hrani res uživati, se z njo ne smemo nažirati, ampak jo jesti. Razlika je v količini in načinu. Hitro goltanje neprežvečene, prevroče ali premrzle hrane, je nezdrav način prehranjevanja, ki povzroča težave z želodcem in otežuje prebavo. Prav in zdravo je, če jemljemo manjše grižljaje in jih dobro prežvečimo, preden jih pogoltnemo. Dlje ko hrano žvečimo, dlje v njej uživamo. Pa ni samo to. Z žvečenjem hrano segrejemo ali ohladimo na idealno temperaturo za njen sprejem v želodcu. Prepojimo jo s slino, ki s prebavnimi fermenti želodcu pomaga pri pripravi vsebine za prehod v črevesje. S temeljitim žvečenjem hrane ne doživljamo samo kulinarično, ampak jo prepojimo s seboj in jo na najboljši način pripravimo, da se bo čez nekaj ur spremenila v gorivo za naše aktivnosti ali pa bo obnovila naša tkiva. Hitro in obilno nažiranje s hrano, doživljanje užitka v požiranju in občutku nažrtosti, ni samo skregano s kulturo prehranjevanja, ampak tudi z zdravjem. Ni samo vrsta hrane povezana z zdravo prehrano! Želodec, ki je natlačen s slabo prežvečeno zelenjavo, trpi bolj, kot če prebavlja dobro prežvečen zajtrk z maslom ali pečen zrezek. Zato pri zdravi prehrani ni mogoče dovolj poudariti pomena dobrega žvečenja, ki sproži občutek sitosti in izpolnjenosti, še preden je želodec natlačen s hitrim goltanjem. Od mize se je dobro dvigniti, še preden dobimo občutek sitosti. Čeprav sodijo navade pri hrani med najbolj trdovratne, je prav zmernost tista, ki veliko prispeva k vitkosti in zdravju. Zdravo je si jo je privzgojiti, čeprav ni prav lahko.

Poleg temeljitega žvečenja še nekaj koristnih nasvetov.  Zajtrk, ki ga vsi priporočajo kot najbolj pomemben obrok dneva, ne sme biti preobilen in pretežak, sicer vpliva na delavoljnost in počutje, pa tudi na možgansko potrebo po količini hrane ob naslednjih obrokih. Večerje naj bodo skromne in lahke, kar pa ne pomeni, da je treba odkloniti povabilo nanje. Soli naj bo v hrani raje malo manj, kot malo več, skušajmo se navaditi na naravni okus hrane. Povsod to ne gre, v večini primerov pa prav gotovo. In za konec: jejmo domačo, sezonsko in lokalno hrano. Slovensko kulinarično izročilo je bilo vedno lokalno in sezonsko. Na ta način bolj intenzivno doživljamo štiri letne čase in čas, ki z njimi vred teče tudi nam.

Zdravo prehranjevanje je več kot samo uživanje zdrave hrane. Je količinsko ravnotežje med tem, kar telo rabi, kar si zaželimo in kar imamo radi. Nekako tako, kot z vsemi drugimi stvarmi v življenju; treba je imeti mero in maniro.

Asklepij