Pred natančno 155 leti je takrat 20 letni Simon Jenko tobaku posvetil kar cel sonet z naslovom »O roža rajska, herba nicotiana«. Z njim nam je nekaj povedal ne samo o svojem, ampak tudi o odnosu takratne družbe in mladine do kajenja.  To je bil čas, ko je bilo kajenje na začetku mogočnega socialnega pohoda, ki je pri nas najbrž dosegel svoj vrh v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Starejši se še spominjamo, da se je v času naših otroštev kadilo v uradih in lokalih, na obiskih in prireditvah, v vlakih in avtobusih,  skratka povsod. Čakalnice zdravstvenih ambulant so bile prave kadilnice, kadili so bolniki, sestre in zdravniki. Kajenje je bilo simbol socialne vključenosti, kdor je odklonil ponujeno cigareto, je bil deležen začudenega pogleda. Spodobilo se je, da se je moškim ob njihovih praznikih podarilo lično izrezljano leseno šatuljo z vsaj sto cigaretami v njej. Lokali, prostori in obleke so smrdele po skisanem dimu, ampak to je sodilo zraven. V takratni nikotinski družbi so bili za tobak in tobačne tovarne blaženi časi. Če bi v tistem času kdo rekel, da je kajenje odvisnost in bolezen, ga ne bi jemali resno.

Številnih srčnih infarktov med moškimi srednje generacije se še ni dovolj povezovalo s tobakom. Beseda infarkt pa je imela zlovešč pomen, skorajda obsodbo. Tisti, ki so preživeli prvega, so s strahom čakali, kdaj jih bo do konca udarilo. Smrti v srednjih letih je bilo veliko, življenje pa krajše. V letu 1958 je bila v Sloveniji pričakovana življenjska doba ob rojstvu dobrih 65 let za moške in 70 let za ženske. Pol stoletja kasneje, v letu 2011, se je pričakovano življenje podaljšalo za moške na več kot 76 let in na skoraj 83 let za ženske.  Vse razlike v letih seveda ni mogoče pripisati zmanjšanemu kajenju, zagotovo pa ta delež ni  majhen. Treba je tudi reči, da je bilo takratno zdravljenje srčnih infarktov drugačno in z današnjega stališča povsem neprimerno.

O škodljivosti kajenja in njegovih posledicah je bilo in še bo napisanega toliko, da tega ne bomo delali še tukaj. Danes vsak ve, tudi kadilec, da kajenje škoduje zdravju in kdor kljub temu kadi, tega zagotovo ne dela iz nevednosti, ampak je to njegova odločitev, ki jo je treba spoštovati. Kajenje ni prepovedano, uveljavilo pa se je stališče, da naj kadilci s svojo navado in dimom ne škodujejo tistim, ki ne kadijo. Kajenje je s tem postalo področje dobrih manir in v tem je bistvena razlika med nekdanjimi in sedanjimi časi, ki je tudi uzakonjena. Kajenje ni več socialno sprejemljivo in tam, kjer se je prej na debelo kadilo, se zdaj ne sme več. Ker tudi v lokalih ne gre več, se po večini kadi zunaj, pred njimi, kar je na ulice naših mest prineslo več miz in stolov, življenja in prijaznosti. V zimskem času pa bi bilo za kadilce lahko marsikje bolje poskrbljeno.

Podoba kajenja je v Sloveniji danes povsem drugačna in z njo so se spremenila tudi razmerja med boleznimi. Zmanjšuje se število srčnih incidentov in rakov, zlasti na pljučih. V primerjavi z ženskami je moških kadilcev sicer še vedno več, vendar se njihovo število zmanjšuje, pri ženskah pa v nekaterih skupinah raste. Bolj izobraženi kadijo manj, z leti tudi starejši opuščajo kajenje. Vendar se še vedno veliko kadi. Najbolj moti kajenje med mladino, še posebej med dekleti. Učinkovitih preventivnih programov zanje očitno še ni.  Glede na to, da se delež kadilcev v zadnjih letih ne zmanjšuje več v taki meri kot prej, lahko sklepamo, da so učinki prepovedi oglaševanja, draženja tobačnih izdelkov, strašilnih napisov na ovitkih in drugih ukrepov, izčrpani in da se je potrebno vprašati, kaj smo se iz njih naučili in kako ukrepati naprej. Kdo so akterji vedenjskega vzorca, ki adolescente pripravi h kajenju in pitju, saj se vsa zgodba tam začenja? Kakšno moč ima ta vedenjski vzorec, da je kadilski začetnik pripravljen premagati vrsto telesnih nevšečnosti, ki so povezane s prvimi poskusi? O tem premalo vemo, zato si pomagamo s svarili, strašenjem in zakoni. To zagotovo ni edina pot, vprašanje je, če je tudi prava? Odpira namreč vrata protikadilskemu razpoloženju na eni in občutki izločevanja na drugi strani. Za nekatere je kajenje postalo simbol protesta nad nasiljem in diskriminacijo, ki so jo deležni kadilci. Pa imamo spet »prave« in »one druge«, tako kot pri političnih strankah. Za slovensko družbo bi bilo zagotovo bolje, če bi bilo kajenja manj, vendar preventiva ne sme potekati v stilu »borba proti«, »obvladovanje«, »preprečevanje« in podobno, ampak kot »prizadevanja za«, »življenje z«, v katerih naj bi nekadilci in kadilci imeli skupne cilje.

Ob vsem pisanju in govorjenju o kajenju na izpitu niso samo kadilci s svojo navado, ampak tudi tisti, ki bi jo radi zmanjšali. Dokler družba na eni strani rohni proti kajenju, na drugi pa vsepovsod ponuja tobak, nima nihče moralne pravice obsojati kajenja kot nesprejemljivo razvado. Kajenje, četudi ga bo manj, bo še naprej z nami. Sprejemajmo ga kot eno od lastnosti družbe, katere del smo tudi sami. Podpirajmo tiste, ki se kajenja skušajo odvaditi in razumimo tiste, ki tega ne želijo. V naših življenjih pravzaprav malo odločamo sami, za kajenje pa to ne velja. Zdaj je močno omejeno in kar je kadilcem ostalo, naj imajo, če so se tako odločili. Vsaka družba je v dobrem in slabem dragoceno tkivo. Pristopajmo k njej s skromnostjo in odprtimi čuti. Tudi v odnosu do kajenja in kadilcev.

Božidar Voljč