Načela aktivnega staranja in možnosti njihovega uresničevanja v Sloveniji
Aktivno staranje in medgeneracijsko sožitje povezujeta na osebni in družbeni ravni vrsto aktivnosti, ki so povezane s telesnimi, duševnimi in socialnimi lastnostmi današnjih generacij starejših državljanov. Ti se razlikujejo od svojih predhodnikov po boljšem zdravju, večji vitalnosti in daljšem življenju, kar spreminja dosedanje predstave o naših življenjih. Človek je ustvarjen za daljše življenje, starost ni več le zaključevanje življenja, ampak nov življenjski izziv s številnimi priložnostmi. Aktivno staranje postaja v razvitem svetu pomembno družbeno področje. V letu 2012, ki je bilo evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti, je Svet Evrope temu področju namenil posebno Deklaracijo in v njenem dodatku objavil ključna načela aktivnega staranja, ki jih povzemamo in primerjamo z možnostmi njihovega uresničevanja v Sloveniji.
Za Svet Evrope je aktivno staranje povezano z daljšimi delovnimi dobami, enakopravno socialno vključenostjo starejših, njihovo samostojnostjo in medgeneracijsko solidarnostjo. V vseh evropskih okoljih so stališča Sveta Evrope pogojena z naraščanjem deleža starejšega prebivalstva, kar ni le posledica daljšega življenja, ampak tudi manjšega števila rojstev. Spremenjena starostna struktura evropskih družb prinaša številne socialne in ekonomske posledice, ki predstavljajo izziv obstoječim sistemom socialne varnosti in pravic. Svet Evrope je mnenja, da starejši s svojim znanjem, izkušnjami in kondicijo lahko veliko prispevajo h kakovosti ne le lastnih življenj, ampak tudi okolij, v katerih živijo.
Na področju poklicnega življenja in zaposlenosti je pomembna enakopravnost posameznika na trgu dela. Zato je Svet Evrope mnenja, naj se zaposlenim omogoča sprotna dopolnjevanja znanj in veščin, s katerimi ohranjajo enakopravne možnosti zaposlovanja v času njihovih poklicnih aktivnosti. K čim daljši delovni sposobnosti naj pripomorejo tudi zdravi delovni pogoji. Svet ne podpira zgodnjih upokojitev, svetuje pa, naj se delovne obremenitve prilagajajo starosti zaposlenih. To ne pomeni nujno zmanjšanja njihovih odgovornosti, ampak se te v obliki mentorstva in prenašanja izkušenj lahko še povečajo, kar bi zmanjšalo diskriminacijo starejših delavcev. Tistim med njimi, ki želijo dalj časa ostati poklicno aktivni, naj se svetuje, kakšno delo bi bilo z ozirom na njihovo znanje in izkušnje zanje najbolj primerno. Med zaposlenimi ni malo takih, ki imajo kot neformalni oskrbovalci družinskih članov težave s prisotnostjo na delovnem mestu, zaradi česar so nekateri opustili ali izgubili zaposlitev. Ustrezna zakonodaja naj bi jim omogočala, da kljub izostankom ne bi izgubili dela.
Za socialno vključenost starejših so po mnenju Sveta Evrope osnovni pogoj urejene osebne finance in dovolj visoka pokojnina, ki naj vzdržuje ne le finančno samostojnost, ampak tudi osebno dostojanstvo. Ob izpolnjevanju tega pogoja je starejše lažje vključevati v socialne, kulturne in politične aktivnosti, kakor tudi v sodelovanje pri odločitvah, ki jih zadevajo. Pomembne za socialno vključenost so vse vrste učenja, ki naj bo vseživljenjsko. V to sodi tudi spremljanje informacijske in komunikacijske tehnologije, ki tiste med starejšimi, ki tega razvoja ne spremljajo, na nek način potiska med socialno manj pismene. Področje, kjer so sposobnosti, veščine in izkušnje starejših zaželene in potrebne je prostovoljstvo. Potenciali starejših lahko pri prostovoljstvu pridejo do polnega izraza. Sem sodi tudi že omenjena neformalna oskrba družinskih članov, ki si s prostovoljstvom vred zasluži več družbene podpore.
Čim daljše samostojno življenje je za večino starejših najpomembnejša vrednota. Po mnenju Sveta Evrope ga je mogoče vzdrževati z zdravim življenjem, ki nastop bolezni odlaga v kasnejšo starost obenem pa tudi zmanjšuje njihova bremena. Če nastopi potreba po oskrbi, je treba pri oskrbovancih vzdrževati vse tisto, kar lahko storijo sami, kar pomeni, da naj ena nesamostojnost ne postane razlog splošne nesamostojnosti. Med starejšimi so pogost vzrok za izgubo samostojnosti poškodbe oziroma padci, zato je vzdrževanju moči, ravnotežja in okretnosti starejših ter varnim bivalnim okoljem treba posvečati več pozornosti. Starosti prijazna okolja z dostopnimi storitvami, ki jih starejši potrebujejo, na primer z dobro organiziranim, cenovno dostopnim in storitveno pestrim prevozom in podobno prav tako prispevajo k daljši samostojnosti starejših.
Če stališča Sveta Evrope primerjamo z razmerami v Sloveniji, lahko ugotovimo, da so vsa aktualna tudi za nas, saj po deležu in povečevanju števila starejših sodimo na sam vrh evropskih držav. Trenutno povečano število rojstev je sicer razveseljivo, dolgoročno pa ne pomeni rešitve, ker so generacije slovenskih deklic številčno prenizke, zato bomo imeli v Sloveniji manj roditeljic in manj otrok. Brez priseljencev zagotovo ne bomo, v razmerah, kakršne imamo, pa Slovenija zanje ni preveč obetavno okolje. Delovno aktivna populacija se pri nas v razmerju do starejših krči, število »vzdrževanih, delovno neaktivnih porabnikov družbenih sredstev« pa raste. Kriza in vladni ukrepi posameznike in podjetja silijo v prezgodnja upokojevanja. Kdor le more, gre z nizko pokojnino raje v prezgodnji pokoj kot na cesto, premalo pa se zaveda, da je zato rekrut bodoče revščine. Povprečna starost ob upokojitvi je pri nas med najnižjimi, kar je slab prognostični kazalnik. Sindikati s svojimi demagoškimi stališči niso sposobni razmer dobro ocenjevati, kaj šele prispevati k njihovemu izboljšanju. Naši ključni ekonomisti, stalno ponavljajoča se imena, so strokovnjaki za nazaj, vse so pričakovali, vse jim je jasno, le državljani nimamo nič od njih. Ključni problem Slovenije so slabo vodene banke, podjetja in ustanove. Dobri poslovodje bi ob slovenski pridnosti državo hitro postavili na noge, a pridni ljudje so našim vladam in upravam v breme, zato jih silijo v pokoj ali mečejo na cesto, kar povečuje delež revščine v družbi. V takih okoliščinah je na področju zaposlovanja težko uresničevati priporočila Sveta Evrope o aktivnem staranju.
Zahvaljujoč še vedno dobri urejenosti pokojninskega sistema je v Sloveniji socialna vključenost in povezanost starejših z okoljem in družinami primerljiva z evropskim povprečjem. Starejši s seboj nosijo načela, ki so prevladovala v času njihovih poklicnih življenj, kar se odraža v njihovih družbenih aktivnostih. Ni jih malo, ki s svojimi pokojninami rešujejo finančne stiske v družinah svojih nezaposlenih ali premalo plačanih otrok. Čeprav je to v medgeneracijski solidarnosti primer učinkovite dobre prakse, se nikjer ne navaja kot taka, ampak se dedke in babice kar naprej prikazuje kot varuhe svojih vnukov. Starejši slovenski državljani so v svojih organizacijah s številnimi aktivnostmi vključeni v slovensko družbo. Kot porabniki dobrin in storitev predstavljajo vse bolj pomemben ekonomski del družbe, ki je na politični ravni podprt z njihovo volilno močjo. Davke in prispevke redno plačujejo, kriminalitete med njimi ni, pač pa poudarjena želja in potreba po urejeni, pravični in solidarni družbi. V trenutnih slovenskih razmerah bi lahko predstavljali učinkovit družbeni korektiv, a kaj, ko duhovni horizonti slovenske politike tej možnosti in izzivu niso kos.
Samostojna dolgoživost, ki jo priporoča Svet Evrope, je velik, a ranljiv civilizacijski dosežek, ki ga je mogoče vzdrževati in krepiti le z dobrim delovanjem vseh družbenih in ekonomskih sistemov. Če je moteno, se skrajša življenje in poslabša zdravje državljanov. Slovenija po zadnjih podatkih v družbi OECD držav na tem področju sodi v sredino lestvice, upravičeno pa se lahko bojimo, da ob sedanji krizi in ob ukrepih vlade, ki krepijo revščino v slovenski družbi, tega mesta ne bo lahko obdržati. Pademo lahko zelo hitro, dosedanje izkušnje držav pa kažejo, da je povratek težaven in dolgotrajen. Ob sprejemanju vsakega ukrepa in zakona bi bilo potrebno presoditi tudi njegove socialne posledice, ali drugače povedano, politika naj ne bi imela samo moči, ampak tudi srce.
Ob vseh teh okoliščinah lahko v zvezi z aktivnim staranjem v Sloveniji rečemo, da so njegova načela, kakor jih je opredelil Svet Evrope, ogrožena ali vsaj težko izvedljiva. Velja pa, da bi tudi pri nas starejši s svojimi sposobnostmi lahko več prispevali tako h kakovosti svojih življenj in h kakovosti slovenske družbe, če bi za to imeli dovolj priložnosti. Dodamo naj še, da aktivno staranje ni namenjeno samo starim, ampak vsem obdobjem odraslosti. Združuje vse tisto, kar na osebni in družbeni ravni več ali manj vsi želimo in pričakujemo.
Božidar Voljč