Projekt NAZDRAVJE

Projekt z naslovom: “Potenciali prebivalcev in institucij Pomurja v zmanjševanju zdravstvenih in socialnih neenakosti starejših v lokalnih okoljih” nagovarja neenakosti v zdravju, ki nastajajo ali se povečujejo zaradi razlik v socioekonomskem statusu in neprilagojenosti sistema ter ljudi na daljše trajanje življenja.
Projekt naslavlja tri izzive, ki izhajajo iz podaljšanega trajanja življenja prebivalcev Slovenije:
• Nepripravljenost na upokojitev ali življenje v starosti
• Nepovezanost sektorjev, ki skrbijo za starejše in starejših samih ter premajhna odzivnost oz. vključenost starejših v programe aktivnega staranja
• Preveliko breme in premajhna usposobljenost neformalnih oskrbovalcev starejših na domu

Vsi trije izzivi na dolgi rok povzročajo neenakosti v zdravju med starejšimi samimi in starejšimi ter ostalo populacijo.

Cilj projekta je zmanjšati razlike med uporabniki, specifično pa razviti programe za pripravo na starost, vzpostaviti med-sektorsko podporno mrežo za skrb za starejše in njihovo vključenost in zmanjšati razlike v kakovosti domače oskrbe v primerjavi z institucionalno oskrbo in s tem med uporabniki.

Podaljšana starost je za vsakega posameznika in za družbo življenjski izziv, dodano obdobje življenja, na katerega se je treba pripraviti tako, kot npr. na šolsko ali poklicno življenje. Kljub temu je po upokojitvi vsak kot samouk prepuščen času večina za to nima potrebnih znanj, in veščin, zato se med starejšimi hitro poglabljajo socialne in zdravstvene razlike, predvsem pri ekonomsko najšibkejših. V Sloveniji nimamo programov za strokovno pripravo na starost s preprostimi, smiselnimi in izvedljivimi nasveti. Prva rešitev je razvoj izobraževalnega programa in usposabljanje širiteljev, ki naslavlja potrebo po strokovni pripravi na življenje po upokojitvi oz. v starosti. Sem sodi razumevanje demografskih sprememb, z zdravjem povezanih vprašanj, vključevanja v družbo, za starost značilnih velikih sprememb, premoženjskih in pravnih odločitev. Na ravni družbe pa želi spodbujati daljše vzdrževanje poklicnih kondicij, promocijo socialnih politik in različnih oblik socialnih vključenosti, vzdrževati dostojanstvo starejših in opozarjati na različne oblike njihove diskriminacije ter iskati nove oblike medgeneracijske solidarnosti. Ciljna skupina so ljudje nad 55. letom starosti.

Drugi izziv je vključenost starejših v programe aktivnega staranja in vedno večja nezmožnost sistema za enako obravnavo družbeno izoliranih in socioekonomsko šibkejših starejših na ruralnih območjih, ki jih sistemsko naravnane storitve ne dosežejo. V Pomurju ekonomski status zelo vpliva na dostopnost do zdravstvenih storitev ter na vključenost starejših ljudi. Problem je tudi mobilnost starejših – v ruralnih okoljih je posledica slabe mobilnosti izoliranost in odvisnost od tuje pomoči. Ker ta pomoč sistemsko ni vzdržno urejena (finančno in kadrovsko postaja preveliko breme), nastajajo neenakosti v zdravju, ki vodijo do predčasne institucionalizacije in nepotrebnega poslabšanja zdravja. V projektu bomo z ukrepi, ki so usmerjeni v lokalno partnersko povezovanje, nadgradnjo obstoječih mrež in usposabljanje institucij ter ljudi, povečali vključevanje starejših v programe aktivnega staranja, zmanjšali izoliranost in s tem omogočili daljše in kvalitetnejše bivanje starejših doma. Na nivoju lokalne skupnosti bodo vzpostavljeni pilotni Klubi 65+, ki bodo aktivirali in povezali lokalne resurse za izvajanje preventivnih zdravstvenih, socialnih in drugih programov ter storitev za ciljne skupine v lokalnem okolju.

Tretji izziv pa predstavlja skrb za starejše bolne in/ali starejše s posebnimi potrebami, ki je v veliki meri na plečih njihovih svojcev. Osebe, ki negujejo starejše na domu (laični ali neformalni domači oskrbovalci), niso dovolj poučeni in usposobljeni za njihovo kakovostno oskrbo. Družinski razlogi so pogost vzrok napotitve oskrbovancev v nego v negovalno ali bolnišnično ustanovo. Oskrbovanci so v domačih okoljih redkeje deležni zdravstvenih storitev saj doma skoraj ni možnosti za ustrezno zdravstveno in socialno oskrbo ter rehabilitacijo. Za reševanje problematike bomo razvili in testirali pilotni model zdravstvene in socialne oskrbe, ki bo omogočal čim daljše bivanje v domačem okolju in izboljšali kakovost ter ponudbo oskrbe, zdravstvene nege in socialnih storitev na področju skrbi za starejše na njihovem domu. Za ta namen bomo usposobili in strokovno podprli neformalne in formalne oskrbovalce iz različnih sektorjev in s tem zmanjšali razlike v kakovosti oskrbe in zdravstvenega nadzora med starejšimi, ki bivajo doma ter starejšimi v institucionalnem varstvu. Za izboljšanje možnost rehabilitacije na domu bomo pilotno vzpostavili mobilni multidisciplinarni rehabilitacijski tim in testirali mobilno rehabilitacijsko službo na domu.

Vodilni partner projekta je Center za zdravje in razvoj Murska Sobota, kot partnerji pa sodelujejo še:

– Inštitut Emonicum, zavod za aktivno in zdravo staranje, Ljubljana
– Zveza društev upokojencev Slovenije (ZDUS), Ljubljana
– Inštitut za trajnostni razvoj lokalnih skupnosti, Ljutomer
– Občina Razkrižje
– DOSOR, dom starejših občanov d.o.o. Radenci
– KUN Center za enake možnosti iz Norveške.

Projekt je sofinanicran preko Programa Norveškega finančnega mehanizma 2009-2014.

Norway+Grants+-+GIF

Projekt Aktivno in zdravo staranje v Sloveniji

Aktivno in zdravo staranje v Sloveniji (Active and Healthy Ageing in Slovenia), akronim: AHA.SI

Nosilna organizacija: Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ)

Partnerji projekta: Inštitut za ekonomska raziskovanja (IER), Inštitut Emonicum (Emonicum), Skupnost socialnih zavodov Slovenije (SSZS), Inštitut RS za socialno varstvo (IRSSV), Zveza društev upokojencev Slovenije (ZDUS), EuroHealthNet (EHNet)

Vodja projekta: dr. Mojca Gabriječič Blenkuš

Trajanje: od 1. marca 2013 do 28. februarja 2016

Financiranje: Evropska komisija, Generalni direktorat za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje (DG EMPL)

Sofinanciranje: Minitrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) in Ministrstvo za zdravje RS (MZ)

Ozadje

Slovenija sodi med države, kjer beležimo dolgo pričakovano življenjsko dobo, žal pa  temu ne sledijo v enaki meri tudi pričakovana leta zdravega življenja. Konec leta 1995 je v Sloveniji delež ljudi, starejših od 65 let, v celotnem prebivalstvu znašal 12,5 %, leta 2008 je ta starostna skupina predstavljala že skoraj petino prebivalstva, do leta 2060 pa naj bi se delež starejših od 65 let povzpel na 35 %, ali celo višje. Danes v svetu najhitreje narašča starostna skupina najstarejšega prebivalstva, torej skupina tistih prebivalcev, ki so že dosegli starost 80 let. Ta starostna skupina predstavlja več kot desetino (11 %) vseh starejših prebivalcev sveta, do sredine 21. stoletja naj bi po pričakovanjih dosegla že petino (več kot 19 %) vseh starejših.

S hitro starajočim se prebivalstvom so povezani številni družbeni in politični izzivi, zato je ohranjanje aktivne in zdrave populacije do starosti in v starosti izjemnega pomena za sodobno družbo. Pri tem predstavlja izgradnja celovite socialne politike tako doma kot v okviru Evropske Unije predpogoj za gospodarsko uspešnost družbe in blaginjo njenih prebivalcev.

Kot odziv na omenjeno problematiko Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS pripravlja celovito strategijo za aktivno in zdravo staranje v Sloveniji (»Strategija«). Njen namen je prispevati k naložbam v zdravje in blagostanje ljudi ter k povečanju let zdravega in neodvisnega življenja, s tem pa tudi starejšim omogočiti daljše udejanjanje svojega potenciala za delo.

Namen in cilji projekta AHA.SI

Namen projekta AHA.SI je priprava podlag za vključitev v »Strategijo« na treh vsebinskih področjih, in sicer:

1. Podaljšano zaposlovanje in odloženo upokojevanje (vodi IER);

2. Aktivno in zdravo staranje za aktivno in zdravo starost (vodi Emonicum);

3. Podpora samostojenmu bivanju v domačem okolju ter dolgotrajna oskrba in nega (vodi SSZS).

Podlage za oblikovanje ukrepov, indikatorjev in priporočil za reforme bodo temeljile na pregledu literature ter domačih in tujih dobrih praks. S sodelovanjem velikega števila deležnikov bodo vključeni različni vidiki omenjenih področij, kar bo doprineslo k večji možnosti implementacije predlaganih rešitev v slovenskem prostoru.

Dolgoročen cilj projekta je vsem prebivalcem Slovenije z različnimi ukrepi omogočiti bolj aktivno in zdravo starost, kar bo uresničeno tudi skozi boljše povezovanje zdravstvenega in socialnega sistema ter lokalnih skupnosti.

EC

The Active and Healthy Ageing Strategy in Slovenia has received funding from the European Union.

Preventiva padcev v domovih starejših občanov

V mesecu septembru smo začeli s praktičnim izvajanjem programa Preventiva s padci povezanih poškodb med stanovalci domov za starejše občane. V programu, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje, sodelujeta Dom upokojencev Center, enota Poljane iz Ljubljane in DOSOR iz Radencev, kjer padce že spremljajo s svojimi programi in so s tem dokazali odgovorno ravnanje v zvezi s padci med njihovimi stanovalci.

S strokovnjaki obeh domov smo pripravili seznam vaj za vzdrževanje moči, gibanja in ravnotežja za tri različne skupine stanovalcev. Osnova za razvstitev stanovalcev je izid testa SPPB (Short Physical Performance Battery). V DOSOR-ju smo preizkus moči, gibanja in ravnotežja stanovalcev opravili 25. septembra.

!cid_6C2CBA56-BA3E-401E-AF1B-1F0F39969FA2

Stanovalci, ki so se testiranja udeležili prostovoljno, so pokazali veliko mero dobre volje in željo po izboljšanju telesne kondicije in okretnosti. Sledi predvideni program vadbe, ki bo trajal 10 mesecev.

 

    Polimorbidnost

    Polimorbidnost, lahko bi ji rekli tudi sozbolenje,  je združba različnih, praviloma kroničnih bolezni pri enem bolniku. Pogosto uporabljajo tudi besedo komorbidnost, kar ni isto, ker pomensko predstavlja prisotnost le dveh bolezni. Kakorkoli že,  v združbi več bolezni  v telesu vsaka zaseda svojo nišo, od razširjenosti in invazivnosti vsake posamezne pa je odvisno, v kolikšni meri njene značilnosti vplivajo na celovito podobo in naravo polimorbidnosti. Širjenje je naravna lastnost vsake bolezni. Pri tem v telesu vsaka povzroča zanjo značilne okvare, ki s specifičnimi simptomi oznanjajo njeno navzočnost. V polimorbidnosti so vse bolezni v dinamičnih medsebojnih razmerjih, na katera vplivajo  spreminjajoči se zunanji pogoji in bolnikove zdravju koristne ali škodljive navade. Pri vsakem bolniku je ob prepletanju njegove starosti, značaja in načina življenja polimorbidnost odgovor organizma na vsako od bolezni, ki jo sestavljajo. Kolikor več bolezni bolnik ima, bolj je značaj polimorbidnosti podoba njega samega, zanj in nanj napisana kronična, neozdravljiva bolezen posebne vrste.

    Življenje se zaključi s smrtjo in vsaka polimorbidnost je proces s predvidljivim koncem. Njen potek pa je v  vsakem primeru  individualen in kaotičen. V zadnjem času je vse več raziskav, ki jo proučujejo kot celoto, jo razumejo kot labirint med seboj prepletajočih se vplivov in znakov, v katerem se kot v gozdu zlahka izgubimo. Za lažje razumevanje njene zapletene narave nekateri posamezne značajsko med seboj povezane bolezni povezujejo v združbe, tako kot v botaniki opisujemo različne za posamezen habitat značilne rastlinske združbe. Polimorbidnost delijo na kardiovaskularne, presnovne, gibalne, duševne, psihiatrične in druge bolezenske združbe, ki jih ne moremo enačiti s pojmom sindroma, ki v medicini predstavlja skupek vseh kliničnih znakov, značilnih za to ali ono bolezen. Če sindrome vsake od posameznih bolezni združimo v sindromski preplet, se pojavijo bolezenske lastnosti, ki niso lastne nobeni posamezni bolezni, čeprav so vanj vštete. Po načelih biološke teorije sistemov so lastnosti polimorbidnosti nadgrajene lastnostim posameznih bolezni, ki jo sestavljajo. Polimorbidnost je vsem boleznim, ki so vanjo vključene, nadgrajeno, sistemsko višje bolezensko stanje z novimi lastnostmi, za katere ni specifičnega zdravila. Tudi vsaka posamična bolezen poteka skladno z lastnostmi bolnika, vendar lahko o njenem poteku govorimo bolj natančno, približno tako, kot je opisan v učbenikih. Sestave polimorbidnosti pa ne po številu, ne po vrsti bolezni ni mogoče učbeniško predvideti, kar povečuje njihovo individualnost. Skupna slika polimorbidnosti se kaže v krhkosti, ranljivosti bolnikov, v njihovem vedenju, razmišljanju in odločanju. Kot na vsako bolezen ali težavo, se ljudje navadimo živeti tudi s polimorbidnostjo, preveč nas ne moti in prizadevanje za zmanjšanje težav, ki je naporno, popusti. Na koncu se bolnik znosnih težav ne otepa več, sčasoma se sprijazni tudi s težjimi in na koncu s svojo usodo. Tudi to je človeško in vsak ima pravico, da v zvezi s svojim zdravjem ravna, kakor hoče.

    O polimorbidnosti je bilo doslej malo študij. Glede na to, da predstavlja zdravstvene težave večine starejših bolnikov, je nenavadno, kako malo je objavljenega o njeni posebni naravi, ki prestopa okvire današnjega v specializacije usmerjenega zdravstva. Dokler ne bomo sistemsko razumeli in sprejeli njene posebne narave, ni mogoče pričakovati, da bi jo bili sposobni celovito obravnavati. Realno lahko pričakujemo, da bomo problem nekaterih bolezni, ki so zdaj več ali manj redno včlanjene v polimorbidno družino, na primer raka in drugih z degenerativnimi spremembami povezanih bolezni, kmalu rešili. Kljub temu bo individualnost polimorbidnosti še naprej ostala izziv za medicino in zdravstvo. Razvrščanje po vzoru botanike kaže, da k njenemu razumevanju in zdravljenju še vedno ne pristopamo celostno, ampak od bolezni do bolezni, oziroma, če ostanemo pri botaniki, od rastline do rastline, spregledamo pa, da so rastlinske združbe prav tako celostni organizmi kot ljudje. Z zdravljenjem posameznih bolezni zdravimo drevesa in ne gozda. Hujša posledica takega pristopa, ki je otrok specializirane medicine, je polifarmacija, neusklajeno predpisovanje in uživanje zdravil. Z njo niso povezane le nepotrebne zdravstvene in neredko usodne posledice interakcij med zdravili, ampak tudi veliki, nepotrebni stroški zdravstvenih blagajn.

    Zdravljenje polimorbidnosti je lahko le celostno, pri čemer celostnost ne obvezuje le zdravnikov in zdravstva, ampak v prvi vrsti bolnika. Življenje je tudi ob polimorbidnosti možno uravnavati na zdrav in aktiven način, pravzaprav smo danes sposobni živeti s kroničnimi boleznimi prav tako dolgo, kot brez njih. S preventivo lahko odložimo nastop bolezni, z zdravim načinom življenja lahko omilimo njihov potek in podaljšujemo življenje z njimi, ne moremo pa preprečiti njihovega nastopa. Podaljševanje življenja in zdravih let življenja je zelo velik dosežek, kjer še nismo izrekli zadnje besede, možno je doseči še precej več. Vendar bo še daljše življenje v visoki in najvišji starosti spremljalo tudi več polimorbidnih oseb, kar bo povečalo epidemiološki, socialni in ekonomski pomen polimorbidnosti. Upajmo, da se bo povečalo tudi zanimanje zanjo s celostnega vidika.

    Je za polimorbidnost sploh kakšno zdravilo? Farmacevtska industrija razvija le zdravila za posamezne bolezni, zato moramo zdravilo za polimorbidnost iskati na višji sistemski ravni, ki presega raven posameznega specifičnega farmacevtskega pripravka ali izdelka. Zdravilo je v prvi vrsti bolnik sam. On določa, kakšna bosta narava in potek njegove polimorbidnosti. Tako na polimorbidnost, kakor na vsako posamezno bolezen v njej, vpliva sam s seboj, s svojim značajem, načinom življenja, aktivnostmi, mišljenjem, čustvi, zadovoljstvom  in še s čim. Kot vsako drugo kronično bolezen mora tudi polimorbidnost sprejemati kot partnerja, katerega narava in značaj sta zapletena in nepredvidljiva.

    Polimorbidnost je za zdravstvo bila in je velik, odrinjen celostni izziv. Njena narava zahteva mnogo širši miselni pristop, drugačne terapevtske veščine in pristope, ki so povezani tudi z bolj racionalno rabo obstoječih virov. V zdravstvu usmerjata specializacija in subspecializacija miselnost zdravnikov v eno smer, kar povzroča, da nekateri z dvomi ali posmehom spremljajo pozive po celostnem ukrepanju. Povsod in vedno je bilo zdravstvo skeptično do novih miselnih pristopov. Zgodovina medicine pozna primere, ko so njen napredek najbolj ovirali prav zdravniki. Ker pa je vedno več raziskav namenjenih posebnostim polimorbidnosti spremljanih s pozivi po poenotenju medicinskih področij, lahko upamo, da ji bo prej ali slej namenjena večja strokovna pozornost tudi v vsakdanjem zdravniškem delu.

    Božidar Voljč

    Zdravo in aktivno življenje s kronično boleznijo

    Zdravo in aktivno življenje s kronično boleznijo

    Značilnost kronične bolezni je dolgotrajnost, kar neredko pomeni, da je tudi neozdravljiva. Pojem neozdravljivosti pa ni absoluten. Tuberkuloza je bila kronična bolezen, dokler nismo za njeno zdravljenje dobili učinkovitih zdravil in se je iz kronične morilke prelevila v ozdravljivo nalezljivo bolezen. Nekdanjo vlogo tuberkuloze je prevzel rak, a tudi o njem vemo vse več. Čeprav zanj še nimamo učinkovitega zdravila, je veliko malignih bolezni, katerih diagnoza je včasih pomenila smrtno obsodbo, prešlo med kronične bolezni, s katerimi se lahko dočaka visoko starost. Vse več raka že pozdravijo. Če nam zdravniki danes odkrijejo raka, ne pomeni, da bomo zaradi njega tudi umrli. Pojem kronične bolezni je zato relativen in povezan z razvojem medicinske stroke.

    Ali bomo imeli kronično bolezen, ali ne, pa ni vedno pogojeno le z zdravili, ampak tudi z našim odnosom do bolezni. Prehlad je lahko pozdraviti, a če ga ne, se rad razširi v sapnik in bronhije. Kasneje pridejo zraven bakterije, pojavi se izpljunek in pred nami je slika kroničnega bronhitisa, ki ga ima veliko ljudi, zlasti starejših kadilcev. Kajenje in bronhitis sta stara prijatelja, kadilci pa pravijo, da se po cigareti lažje in lepše izkašljajo. Podobno je z alkoholom in cirozo jeter, s prehrupno glasbo in kasnejšim slabim sluhom in podobno. Zdravje in bolezen sta povsod ves čas z nami, z našimi navadami in našim značajem. Nihče ni povsem zdrav, v vsakem je vedno tudi nekaj bolezni. Razmerje med zdravjem in boleznijo je dinamično, niha zdaj v to, zdaj v ono smer in ga najlepše primerjamo z razpoloženjem. Nismo ves čas veseli in z razpoloženjem so povezane tudi nekatere bolezni, zlasti duševne. Zdravje in bolezen smo mi sami, kar pomeni, da smo lahko zdravilo ali vzrok bolezni, kar še posebej velja za kronične bolezni.

    Vzroki  kroničnih bolezni so lahko tudi socialne narave. Kjer ni zdravstvenih zavarovanj in javnih zdravstvenih sistemov, je treba zdravstvene storitve plačevati. Kjer javno zdravstvo sicer imajo, kljub temu pa je za storitve ali zdravila potrebno doplačevati, je revnim in brezposelnim dostopnost do njih omejena. Ko je treba izbirati med kruhom in zdravjem, se ljudje na škodo zdravja odločijo za kruh in razlike med revnimi in bogatimi niso le v količini denarja, ampak tudi v stopnji zdravja. V veliko delih sveta je tuberkuloza še vedno smrtna bolezen in necepljeni otroci umirajo zaradi nalezljivih otroških bolezni, kar je v razvitem svetu nekaj nepojmljivega. Kjer je revščina, kronične bolezni niso značilnost starosti, imajo jih tudi mladi ljudje in življenje ni le revno, ampak tudi kratko. Razširjenost kroničnih bolezni je zato pogojena tudi z družbenimi razmerami oziroma ureditvami.

    Zdravo življenje ni povezano le z zdravimi ljudmi, zdravo lahko živijo tudi bolniki. In tu se spet srečamo z naravo kroničnih bolezni. Z vsako boleznijo, ki se je ne more znebiti, skuša naš organizem najti neko razmerje, dogovor, premirje. »Lahko si tukaj, le ne moti me preveč!« Bolezen se s takim dogovorom v večini primerov strinja, »v redu, če me ne boš preveč dražil.« Od tu naprej je samo še od nas odvisno, kako trden bo njun dogovor. Če bomo z nezdravim načinom življenja ves čas na strani bolezni in podpirali njene cilje, bo bolezen močnejša in obratno; ob zdravem načinu življenja bo mirna in ne bo povzročala prehudih težav. Danes vemo, da je s kronično boleznijo ob zdravem načinu življenja mogoče doživeti visoko starost, le navade je potrebno sprejeti take, da z njimi ne podžigamo bolezenskih znakov. Še več, umremo lahko zaradi drugih vzrokov, ki niso povezani s kronično boleznijo. Star medicinski aforizem pravi, da si je za zagotovitev dolgega življenja tam nekje pri štiridesetih potrebno omisliti kakšno kronično bolezen, ki nas prisili k disciplini in zdravemu načinu življenja. Čeprav je v njem nekaj cinizma, je resničen.

    Zato danes neredko za kronične bolezni raje uporabljamo izraz kronična stanja.

    Vsak organski sistem pozna svoje kronične bolezni. Večina bolj vpliva na kakovost zdravja, življenje jih ogroža bolj malo. Kljub temu pa statistike, ki beležijo vzroke umrljivosti, kažejo, da danes večina smrti po svetu odpade na kronične bolezni, še posebej na bolezni srca in ožilja, dihal, ledvic in malignomov. Ne umrjemo zaradi težav z gibali, slabega vida ali sluha, luskavice ali duševnih motenj, čeprav v življenju vse povzročajo veliko težav. Statistike umrljivosti lahko sprejemamo kot opozorila vsem živim, na kaj morajo posebej paziti. V zvezi z žilami, krvnim pritiskom in srcem smo že dovolj pisali in stvari ponazorili tudi grafično. Abeceda zdravja nas v veliki meri varuje pred boleznimi, če jih pa imamo in so kronične, se z pozornim spremljanjem dejavnikov tveganja, prikazanim v osmerokotniku zdravja lahko prebijemo skozi življenje do visokih starosti. Kar je najbolj nevarno, naj sodi k osnovi zdravstvene kulture, kar ni nevarno, je manj pomembno, čeprav nič manj odveč.

    Če se kronične bolezni ni mogoče znebiti, če je del nas in naše osebnosti, je najbolje, da se sprijaznimo, da jo imamo in jo sprejmemo kot partnerja v življenju. Če imamo na primer sladkorno bolezen tipa 2, se seznanímo, kaj lahko in česa ne smemo jesti, skrbno spremljajmo krvni tlak in vsebnost maščob v krvi, nadzorujmo težo in skrbimo za odpornost z redno telesno aktivnostjo. Vsega tega ne sprejemajmo kot kazen, kot nesrečo, s katero smo udarjeni, ampak kot način našega življenja. In sladkorna bolezen se bo pomirila, v veliko primerih bomo živeli z njo v prijaznem partnerstvu, ne da bi sploh potrebovali zdravila. Če se nam bo kdaj zazdelo, da nanjo lahko pozabimo, nas bo hitro opozorila, da je še vedno tu in naj ne počnemo neumnosti. Če imamo kronični bronhitis, bomo skrbeli, da bomo v mrzlem času dovolj toplo napravljeni, da bomo imeli vedno pokrito glavo in topla stopala, da bomo za učinkovito in lepo izkašljevanje skrbeli z dovolj tekočine, ne pa s cigaretami, da bomo dihali skozi nos in skrbeli za telesno odpornost. Enaka načela veljajo za katerokoli drugo kronično bolezen, povišan krvni tlak, debelost, okvaro sklepov in podobno. Pri večini bolezni bo v veliko pomoč redno uživanje predpisanih zdravil, ki jih bo predpisal naš izbrani zdravnik, ki je naš drugi partner v bolezni. Brez njega ne bo šlo v primeru vseh življenjsko nevarnih kroničnih, zlasti malignih bolezni, povišanega krvnega tlaka, sladkorne bolezni, bolezni jeter, ledvic in drugih. V primeru katerekoli kronične bolezni naj bo spremljanje dejavnikov tveganja in stopnje zdravja oziroma bolezni z nami kot neke vrste angel varuh. Osmerokotnik Emonicum je pri tem lahko v veliko pomoč.

    Vzgoja ni pravzaprav nič drugega kot to, da nam vcepijo v glavo, kaj smemo in česa ne smemo. To v veliki meri predpisuje tudi družba s svojimi zakoni. V svojih ravnanjih smo večinoma na tej, s prekrški pa na oni strani zakona. V primeru kroničnih bolezni predstavlja zakon zdravo obnašanje. Prekrški? Glede na človeške slabosti, ki jih ima vsak, brez njih skoraj ne gre, vendar le kot zelo previdno in redko uporabljana začimba. S tem se utegne nemara strinjati tudi kronična bolezen.

    Božidar Voljč

      Načela aktivnega staranja

      Načela aktivnega staranja in možnosti njihovega uresničevanja v Sloveniji

      Aktivno staranje in medgeneracijsko sožitje povezujeta na osebni in družbeni ravni vrsto aktivnosti, ki so povezane s telesnimi, duševnimi in socialnimi lastnostmi današnjih generacij starejših državljanov. Ti se razlikujejo od svojih predhodnikov po boljšem zdravju, večji vitalnosti in daljšem življenju, kar spreminja dosedanje predstave o naših življenjih. Človek je ustvarjen za daljše življenje, starost ni več le zaključevanje življenja, ampak nov življenjski izziv s številnimi priložnostmi. Aktivno staranje postaja v razvitem svetu pomembno družbeno področje. V letu 2012, ki je bilo evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti, je Svet Evrope temu področju namenil posebno Deklaracijo in v njenem dodatku objavil ključna načela aktivnega staranja, ki jih povzemamo in primerjamo z možnostmi njihovega uresničevanja v Sloveniji.

      Za Svet Evrope je aktivno staranje povezano z daljšimi delovnimi dobami, enakopravno socialno vključenostjo starejših, njihovo samostojnostjo in medgeneracijsko solidarnostjo. V vseh evropskih okoljih so stališča Sveta Evrope pogojena z naraščanjem deleža starejšega prebivalstva, kar ni le posledica daljšega življenja, ampak tudi manjšega števila rojstev. Spremenjena starostna struktura evropskih družb prinaša številne socialne in ekonomske posledice, ki predstavljajo izziv obstoječim sistemom socialne varnosti in pravic. Svet Evrope je mnenja, da starejši s svojim znanjem, izkušnjami in kondicijo lahko veliko prispevajo h kakovosti ne le lastnih življenj, ampak tudi okolij, v katerih živijo.

      Na področju poklicnega življenja in zaposlenosti je pomembna enakopravnost posameznika na trgu dela. Zato je Svet Evrope mnenja, naj se zaposlenim omogoča sprotna dopolnjevanja znanj in veščin, s katerimi ohranjajo enakopravne možnosti zaposlovanja v času njihovih poklicnih aktivnosti.  K čim daljši delovni sposobnosti naj pripomorejo tudi zdravi delovni pogoji. Svet ne podpira zgodnjih upokojitev, svetuje pa, naj se delovne obremenitve prilagajajo starosti zaposlenih. To ne pomeni nujno zmanjšanja njihovih odgovornosti, ampak se te v obliki mentorstva in prenašanja izkušenj lahko še povečajo, kar bi zmanjšalo diskriminacijo starejših delavcev. Tistim med njimi, ki želijo dalj časa ostati poklicno aktivni, naj se svetuje, kakšno delo bi bilo z ozirom na njihovo znanje in izkušnje zanje najbolj primerno. Med zaposlenimi ni malo takih, ki imajo kot neformalni oskrbovalci družinskih članov težave s prisotnostjo na delovnem mestu, zaradi česar so nekateri opustili ali izgubili zaposlitev. Ustrezna zakonodaja naj bi jim omogočala, da kljub izostankom ne bi izgubili dela.

      Za socialno vključenost starejših so po mnenju Sveta Evrope osnovni pogoj urejene osebne finance in dovolj visoka pokojnina, ki naj vzdržuje ne le finančno samostojnost, ampak tudi osebno dostojanstvo. Ob izpolnjevanju tega pogoja je starejše lažje vključevati v socialne, kulturne in politične aktivnosti, kakor tudi v sodelovanje pri odločitvah, ki jih zadevajo. Pomembne za socialno vključenost so vse vrste učenja, ki naj bo vseživljenjsko. V to sodi tudi spremljanje informacijske in komunikacijske tehnologije, ki tiste med starejšimi, ki tega razvoja ne spremljajo, na nek način potiska med socialno manj pismene. Področje, kjer so sposobnosti, veščine in izkušnje starejših zaželene in potrebne je prostovoljstvo. Potenciali starejših lahko pri prostovoljstvu pridejo do polnega izraza. Sem sodi tudi že omenjena neformalna oskrba družinskih članov, ki si s prostovoljstvom vred zasluži več družbene podpore.

      Čim daljše samostojno življenje je za večino starejših najpomembnejša vrednota. Po mnenju Sveta Evrope ga je mogoče vzdrževati z zdravim življenjem, ki nastop bolezni odlaga v kasnejšo starost obenem pa tudi zmanjšuje njihova bremena. Če nastopi potreba po oskrbi, je treba pri oskrbovancih vzdrževati vse tisto, kar lahko storijo sami, kar pomeni, da naj ena nesamostojnost ne postane razlog splošne nesamostojnosti. Med starejšimi so pogost vzrok za izgubo samostojnosti poškodbe oziroma padci, zato je vzdrževanju moči, ravnotežja in okretnosti starejših ter varnim bivalnim okoljem treba posvečati več pozornosti. Starosti prijazna okolja z dostopnimi storitvami, ki jih starejši potrebujejo, na primer z dobro organiziranim, cenovno dostopnim in storitveno pestrim prevozom in podobno prav tako prispevajo k daljši samostojnosti starejših.

      Če stališča Sveta Evrope primerjamo z razmerami v Sloveniji, lahko ugotovimo, da so vsa aktualna tudi za nas, saj po deležu in povečevanju števila starejših sodimo na sam vrh evropskih držav. Trenutno povečano število rojstev je sicer razveseljivo, dolgoročno pa ne pomeni rešitve, ker so generacije slovenskih deklic številčno prenizke, zato bomo imeli v Sloveniji manj roditeljic in manj otrok. Brez priseljencev zagotovo ne bomo, v razmerah, kakršne imamo, pa Slovenija zanje ni preveč obetavno okolje. Delovno aktivna populacija se pri nas v razmerju do starejših krči, število »vzdrževanih, delovno neaktivnih porabnikov družbenih sredstev« pa raste. Kriza in vladni ukrepi posameznike in podjetja silijo v prezgodnja upokojevanja. Kdor le more, gre z nizko pokojnino raje v prezgodnji pokoj kot na cesto, premalo pa se zaveda, da je zato rekrut bodoče revščine. Povprečna starost ob upokojitvi je pri nas med najnižjimi, kar je slab prognostični kazalnik. Sindikati s svojimi demagoškimi stališči niso sposobni razmer dobro ocenjevati, kaj šele prispevati k njihovemu izboljšanju. Naši ključni ekonomisti, stalno ponavljajoča se imena, so strokovnjaki za nazaj, vse so pričakovali, vse jim je jasno, le državljani nimamo nič od njih. Ključni problem Slovenije so slabo vodene banke, podjetja in ustanove. Dobri poslovodje bi ob slovenski pridnosti državo hitro postavili na noge, a pridni ljudje so našim vladam in upravam v breme, zato jih silijo v pokoj ali mečejo na cesto, kar povečuje delež revščine v družbi. V takih okoliščinah je na področju zaposlovanja težko uresničevati priporočila Sveta Evrope o aktivnem staranju.

      Zahvaljujoč še vedno dobri urejenosti pokojninskega sistema je v Sloveniji socialna vključenost in povezanost starejših z okoljem in družinami primerljiva z evropskim povprečjem. Starejši s seboj nosijo načela, ki so prevladovala v času njihovih poklicnih življenj, kar se odraža v njihovih družbenih aktivnostih. Ni jih malo, ki s svojimi pokojninami rešujejo finančne stiske v družinah svojih nezaposlenih ali premalo plačanih otrok. Čeprav je to v medgeneracijski solidarnosti primer učinkovite dobre prakse, se nikjer ne navaja kot taka, ampak se dedke in babice kar naprej prikazuje kot varuhe svojih vnukov. Starejši slovenski državljani so v svojih organizacijah s številnimi aktivnostmi vključeni v slovensko družbo. Kot porabniki dobrin in storitev predstavljajo vse bolj pomemben ekonomski del družbe, ki je na politični ravni podprt z njihovo volilno močjo. Davke in prispevke redno plačujejo, kriminalitete med njimi ni, pač pa poudarjena želja in potreba po urejeni, pravični in solidarni družbi. V trenutnih slovenskih razmerah bi lahko predstavljali učinkovit družbeni korektiv, a kaj, ko duhovni horizonti slovenske politike tej možnosti in izzivu niso kos.

      Samostojna dolgoživost, ki jo priporoča Svet Evrope, je velik, a ranljiv civilizacijski dosežek, ki ga je mogoče vzdrževati in krepiti le z dobrim delovanjem vseh družbenih in ekonomskih sistemov. Če je moteno, se skrajša življenje in poslabša zdravje državljanov. Slovenija po zadnjih podatkih v družbi OECD držav na tem področju sodi v sredino lestvice, upravičeno pa se lahko bojimo, da ob sedanji krizi in ob ukrepih vlade, ki krepijo revščino v slovenski družbi, tega mesta ne bo lahko obdržati. Pademo lahko zelo hitro, dosedanje izkušnje držav pa kažejo, da je povratek težaven in dolgotrajen. Ob sprejemanju vsakega ukrepa in zakona bi bilo potrebno presoditi tudi njegove socialne posledice, ali drugače povedano, politika naj ne bi imela samo moči, ampak tudi srce.

      Ob vseh teh okoliščinah lahko v zvezi z aktivnim staranjem v Sloveniji rečemo, da so njegova načela, kakor jih je opredelil Svet Evrope, ogrožena ali vsaj težko izvedljiva. Velja pa, da bi tudi pri nas starejši s svojimi sposobnostmi lahko več prispevali tako h kakovosti svojih življenj in h kakovosti slovenske družbe, če bi za to imeli dovolj priložnosti. Dodamo naj še, da aktivno staranje ni namenjeno samo starim, ampak vsem obdobjem odraslosti. Združuje vse tisto, kar na osebni in družbeni ravni več ali manj vsi želimo in pričakujemo.

      Božidar Voljč

      Kajenje – tako in drugače

      Pred natančno 155 leti je takrat 20 letni Simon Jenko tobaku posvetil kar cel sonet z naslovom »O roža rajska, herba nicotiana«. Z njim nam je nekaj povedal ne samo o svojem, ampak tudi o odnosu takratne družbe in mladine do kajenja.  To je bil čas, ko je bilo kajenje na začetku mogočnega socialnega pohoda, ki je pri nas najbrž dosegel svoj vrh v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Starejši se še spominjamo, da se je v času naših otroštev kadilo v uradih in lokalih, na obiskih in prireditvah, v vlakih in avtobusih,  skratka povsod. Čakalnice zdravstvenih ambulant so bile prave kadilnice, kadili so bolniki, sestre in zdravniki. Kajenje je bilo simbol socialne vključenosti, kdor je odklonil ponujeno cigareto, je bil deležen začudenega pogleda. Spodobilo se je, da se je moškim ob njihovih praznikih podarilo lično izrezljano leseno šatuljo z vsaj sto cigaretami v njej. Lokali, prostori in obleke so smrdele po skisanem dimu, ampak to je sodilo zraven. V takratni nikotinski družbi so bili za tobak in tobačne tovarne blaženi časi. Če bi v tistem času kdo rekel, da je kajenje odvisnost in bolezen, ga ne bi jemali resno.

      Številnih srčnih infarktov med moškimi srednje generacije se še ni dovolj povezovalo s tobakom. Beseda infarkt pa je imela zlovešč pomen, skorajda obsodbo. Tisti, ki so preživeli prvega, so s strahom čakali, kdaj jih bo do konca udarilo. Smrti v srednjih letih je bilo veliko, življenje pa krajše. V letu 1958 je bila v Sloveniji pričakovana življenjska doba ob rojstvu dobrih 65 let za moške in 70 let za ženske. Pol stoletja kasneje, v letu 2011, se je pričakovano življenje podaljšalo za moške na več kot 76 let in na skoraj 83 let za ženske.  Vse razlike v letih seveda ni mogoče pripisati zmanjšanemu kajenju, zagotovo pa ta delež ni  majhen. Treba je tudi reči, da je bilo takratno zdravljenje srčnih infarktov drugačno in z današnjega stališča povsem neprimerno.

      O škodljivosti kajenja in njegovih posledicah je bilo in še bo napisanega toliko, da tega ne bomo delali še tukaj. Danes vsak ve, tudi kadilec, da kajenje škoduje zdravju in kdor kljub temu kadi, tega zagotovo ne dela iz nevednosti, ampak je to njegova odločitev, ki jo je treba spoštovati. Kajenje ni prepovedano, uveljavilo pa se je stališče, da naj kadilci s svojo navado in dimom ne škodujejo tistim, ki ne kadijo. Kajenje je s tem postalo področje dobrih manir in v tem je bistvena razlika med nekdanjimi in sedanjimi časi, ki je tudi uzakonjena. Kajenje ni več socialno sprejemljivo in tam, kjer se je prej na debelo kadilo, se zdaj ne sme več. Ker tudi v lokalih ne gre več, se po večini kadi zunaj, pred njimi, kar je na ulice naših mest prineslo več miz in stolov, življenja in prijaznosti. V zimskem času pa bi bilo za kadilce lahko marsikje bolje poskrbljeno.

      Podoba kajenja je v Sloveniji danes povsem drugačna in z njo so se spremenila tudi razmerja med boleznimi. Zmanjšuje se število srčnih incidentov in rakov, zlasti na pljučih. V primerjavi z ženskami je moških kadilcev sicer še vedno več, vendar se njihovo število zmanjšuje, pri ženskah pa v nekaterih skupinah raste. Bolj izobraženi kadijo manj, z leti tudi starejši opuščajo kajenje. Vendar se še vedno veliko kadi. Najbolj moti kajenje med mladino, še posebej med dekleti. Učinkovitih preventivnih programov zanje očitno še ni.  Glede na to, da se delež kadilcev v zadnjih letih ne zmanjšuje več v taki meri kot prej, lahko sklepamo, da so učinki prepovedi oglaševanja, draženja tobačnih izdelkov, strašilnih napisov na ovitkih in drugih ukrepov, izčrpani in da se je potrebno vprašati, kaj smo se iz njih naučili in kako ukrepati naprej. Kdo so akterji vedenjskega vzorca, ki adolescente pripravi h kajenju in pitju, saj se vsa zgodba tam začenja? Kakšno moč ima ta vedenjski vzorec, da je kadilski začetnik pripravljen premagati vrsto telesnih nevšečnosti, ki so povezane s prvimi poskusi? O tem premalo vemo, zato si pomagamo s svarili, strašenjem in zakoni. To zagotovo ni edina pot, vprašanje je, če je tudi prava? Odpira namreč vrata protikadilskemu razpoloženju na eni in občutki izločevanja na drugi strani. Za nekatere je kajenje postalo simbol protesta nad nasiljem in diskriminacijo, ki so jo deležni kadilci. Pa imamo spet »prave« in »one druge«, tako kot pri političnih strankah. Za slovensko družbo bi bilo zagotovo bolje, če bi bilo kajenja manj, vendar preventiva ne sme potekati v stilu »borba proti«, »obvladovanje«, »preprečevanje« in podobno, ampak kot »prizadevanja za«, »življenje z«, v katerih naj bi nekadilci in kadilci imeli skupne cilje.

      Ob vsem pisanju in govorjenju o kajenju na izpitu niso samo kadilci s svojo navado, ampak tudi tisti, ki bi jo radi zmanjšali. Dokler družba na eni strani rohni proti kajenju, na drugi pa vsepovsod ponuja tobak, nima nihče moralne pravice obsojati kajenja kot nesprejemljivo razvado. Kajenje, četudi ga bo manj, bo še naprej z nami. Sprejemajmo ga kot eno od lastnosti družbe, katere del smo tudi sami. Podpirajmo tiste, ki se kajenja skušajo odvaditi in razumimo tiste, ki tega ne želijo. V naših življenjih pravzaprav malo odločamo sami, za kajenje pa to ne velja. Zdaj je močno omejeno in kar je kadilcem ostalo, naj imajo, če so se tako odločili. Vsaka družba je v dobrem in slabem dragoceno tkivo. Pristopajmo k njej s skromnostjo in odprtimi čuti. Tudi v odnosu do kajenja in kadilcev.

      Božidar Voljč

      Na zdravje!

      Ko tole pišem, imam odprt radio in poslušam, »pijmo ga pijmo, tja do noči«. Pesmi doslej še nisem slišal, je pa značilno slovenska. Vsakemu Slovencu je jasno, da se v tej zvezi zaimek »ga« nanaša izključno na alkohol, pesem je pivsko spodbujevalna, celodnevno opijanje se opeva kot vrednota.  Tudi naš blaženi Slomšek je čutil potrebo, da napiše in uglasbi tisto vsem Slovencem znano in priljubljeno, »Sladko vince piti, to me veseli«, in tako naprej. Podobnih pesmi, starih in novih, imamo kar lepo število in izražajo poseben odnos, ki ga Slovenci do alkohola tudi v pesmih gojimo iz roda v rod. V Sloveniji je bila trta doma že pred prihodom naših prednikov, slovensko ozemlje je bilo del rimskega imperija, v katerem je imelo vino – žganih pijač takrat še niso poznali – pomembno družbeno vlogo. »Starega falernca mi natoči, točaj«, poje rimski pesnik Katul. To najbolj prestižno rimsko vino večkrat omenja tudi Horac, ki ga je naš Prešeren visoko cenil ne samo s tem, da mu je sledil z načinom pesnikovanja, ampak tudi  z odnosom do vina. Vino Prešernu »odganja skrbi oblake«, »utopi vse skrbi, v potrtih srcih up budi«.

      V kulturi človeštva ima alkohol, čeravno droga, v vseh oblikah posebno, ne samo negativno mesto.  Vino v manjših količinah, do dva decilitra na dan za moške in do enega za ženske,  zmanjšuje poapnenje žil in strjevanje krvi na njihovih okvarjenih stenah, deluje protivnetno, je antioksidant, zaviral naj bi razvoj osteoporoze in rakavih sprememb. Še večja pa je njegova vloga v kulinariki, kjer ni le dodatek hrani, ampak se neredko vse dogajanje ob omizjih vrti okoli vina. Kultura pridelovanja vina in pitja je neločljivo povezana z navadami in gospodarstvi številnih držav.  Med njimi si Slovenija v svetu s svojimi odličnimi vini iz leta v leto utrjuje mednarodni ugled.

      Vse te prijazne stvari so neprijazno nadgrajene z dejstvom, da alkohol zdravju tudi škoduje in povzroča odvisnost. Svetovna zdravstvena organizacija dvojnost učinkov alkohola povzema s pojmom »škodljivo pitje alkohola«, ki ga opredeljuje kot uživanje zdravju škodljivih količin, s pogostimi socialnimi in telesnimi nevšečnostmi, nesrečami, poškodbami, okvarami organov, psihološkimi problemi in duševnimi motnjami. Dvojno podobo ima alkohol tudi na družbeni ravni. Čeprav zdravstvena politika opozarja na njegove nevarnosti, ga vsak lahko kupi za vsakim vogalom. Kolikor družba  z alkoholnimi dajatvami dobi, toliko ali še več izgubi s stroški njegovih negativnih posledic; zanimivo bi bilo videti, kako se stvar ekonomsko izide?

      Odvisnost od alkohola ni razvada, ampak bolezen, ki jo je treba zdraviti, saj je odvisnik v odnosu do alkohola zelo nebogljen. Poleg neugodnih telesnih posledic, slabšega in krajšega življenja, spremljajo odvisnost od alkohola še zavožene kariere, razpadli zakoni, izguba službe, nesrečni otroci, kar vse uvršča alkoholizem med socialne bolezni. Tudi občasno opijanje je nevarno. Zaradi njega je že veliko staršev izgubilo svoje odraščajoče sinove in hčere, z njim so povezani najrazličnejši prekrški, denarne in zaporne kazni.  Evropa je kontinent, kjer se največ pije in kjer je največ odvisnosti.  Kar 55 milijonov Evropejcev je odvisnih od alkohola, od tega jih v Evropski uniji 23 milijonov trpi zaradi njegovih telesnih, duševnih in socialnih posledic, s katerimi je vsako leto povezanih okrog 200.000 smrti. Med moškimi je v starosti od 15 do 29 let, v najbolj perspektivnem obdobju, 25% vseh smrti povezanih z nesrečami, uboji, nasilništvom in boleznimi, za katerimi najdemo alkohol. Opijanje je pogosta fantovska navada, do katere smo razumevajoči in strpni, čeprav za nekatere med njimi predstavlja vrata v odvisnost. Manj razumevajoči bi morali biti do pitja v nosečnosti, kjer vsako pitje škoduje razvoju ploda, le da večina nosečnic tega ne ve.

      V Sloveniji povprečje popitega alkohola na leto prekaša evropsko povprečje. Slovenci smo v preteklosti pili več žganih pijač kot danes, ko se popije več vina in piva. V času krize lahko z revščino pričakujemo porast pitja, na kar bi morala biti politika pripravljena. Staro zdravniško reklo pravi, da je »ciroza jeter bolezen revnega pijanca«, ki se med hrano in pijačo odloča za slednjo. Tudi iz tega razloga mora odgovorna politika paziti, da so v kriznih časih osnovna živila cenovno dostopna vsem slojem.

      Alkohol je bil in bo vedno z nami. Vse dosedanje prepovedi, med katerimi je ameriški poskus prohibicije med obema vojnama najbolj znan, so spodletele. Prepoved ni prava preventiva. Opijanje mladih je mogoče zmanjšati z vzgojo v kulturi pitja vina, s pitjem ob hrani, saj tako cilj pitja ni več pijanost. Višji davki na alkohol s povečanjem njegove cene povečajo pitje cenenih žganih pijač. Z ustrezno cenovno politiko je treba iskati srednjo pot med količino in vrsto porabe. Če že ljudem povsod ponujamo alkoholne pijače, naj bodo manj škodljive vsaj manj drage, ne pa ravno obratno. V zdravstveno pismenost zagotovo sodi zavest o nevarnosti vožnje in dela pod vplivom alkohola, o njegovem možnem vplivu na odnose do zakoncev, otrok in njihove sreče, na neuresničene sposobnosti, na zavožene usode.

      Čeprav polovica moških in dve tretjini žensk ne pije, vseeno nikoli ne bomo vsi abstinenti. Človeške duše ni mogoče razumeti v vseh njenih odtenkih in potrebah. Alkohola ne pijemo zato, da bi se z njim nasitili, ampak da bi »v potrtih srcih budili up«, si dali duška ob veselju in ob slovesnih prilikah. Med srečnimi in zadovoljnimi ljudmi je alkoholizma manj. To velja tudi za vsako družbo.

      Asklepij

        Zdravje na krožniku

        O hrani in kulinariki se pri nas še nikoli ni toliko govorilo in pisalo kot dandanes. Knjige, revije, članki in oddaje se vrstijo ena za drugo, ob tem se dosti govori tudi o zdravi prehrani. Hrana je lahko vir zdravja ali bolezni, način, kako jo pripravljamo in uživamo, pa kazalnik naše kulture. Z odgovori na vprašanja kaj, kako, koliko in kdaj jemo, izdajamo svoj vedenjski vzorec, ki ni brez vpliva na naše zdravje. Zdravstvena besedila poudarjajo še socialni pomen hrane, po katerem naj bi bilo slabše zdravje revnejših slojev povezano z manj zdravim načinom prehranjevanja.

        Hrana je vedno bila in bo velik posel, ob katerem se zdravje srečuje z ekonomijo in dobičkom. Kljub prizadevanjem za bolj zdrav način prehranjevanja ni mogoče pričakovati, da bi nehali pripravljati manj zdrave pikantne mesne ali mlečne delikatese. Preveč zgodovine, tradicije in nacionalnega ponosa je povezanega z njimi, preveč pokrajinam in družinam zagotavljajo vir zaslužka in bivanja. Moč tradicionalnih delikates je v njihovem skrbno vzdrževanem okusu, in dokler bo tako, jih bodo ljudje kupovali in jedli, obenem pa bodo pomembno vplivale na splošne vzorce prehranjevanja. Ob vsej založenosti naših trgovin z nezdravimi prehranskimi izdelki je težko pričakovati korenitejše spremembe načina prehranjevanja. Na to ima velik vpliv tudi kulinarična dediščina. V večjem delu Slovenije se še vedno pozna vpliv avstro-ogrske kulinarike, Primorska pa je vedno bolj nagibala na italijansko oziroma mediteransko kuhinjo. Po vsej Sloveniji pa sta bila in sta še prašič in krava vir mastnih in mesnih zalog, slanine, klobas, mleka, masla, sira in vsega, kar se iz tega da še narediti. Večina avstro-ogrskih receptov je na maslu ali svinjski masti. Kar se je nekoč na Dunaju in po cesarstvu jedlo, je moralo biti mastno in dobro. Zato lahko dejstvo, da se je pri nas kot pretežni vir maščobe uveljavilo olje, ocenimo kot velik korak v smeri bolj zdravega prehranjevanja. Poleg avstro-ogrskega imamo pri nas še kulinarično izročilo revnejših slojev. Načeloma je bila to zdrava prehrana, ki se spet obuja, vendar obogatena z vsemi dodatki, ki jo delajo manj zdravo. Bilo bi lepo in prav, če bi izbiro zdrave prehrane obogatili še z originalnimi pripravki naših prednikov.

        Na vprašanje, ali je pri nas zdrava hrana za potrošnika cenejša izbira, moramo žal odgovoriti, da je tisto, kar se propagira kot zdravo, raje dražje, kot ne. Ribe so drage, ob njihovih cenah je vprašanje, če sploh vse prodajo, najbolj zdrava olja so najdražja in tako naprej.  Vendar je tudi res, da je na voljo dovolj poceni in zdrave hrane, le pravo je treba izbrati, prav pripraviti in prav pojesti. Kolikor več bo med nami revščine, toliko več kruha in krompirja se bo pojedlo. Ob pomisli na revščino se zdravo prehranjevanje sreča z odgovornostjo družbe, kar pomeni, da je cenovna dostopnost osnovnih prehranskih artiklov pod nadzorom vlade. Kjer je zdrava hrana dražja izbira, lahko pozabimo na spremembo družbenega vzorca prehranjevanja.

        Hrano doživljamo z vidom, vonjem, okusom in spomini. Kar nam je prijetno in slastno v ustih in spominu, skušamo še ponuditi tako, da okus hrane dopolnimo s prijetnim videzom na krožniku. Kaj posamična hrana predstavlja, doživimo v popolnosti šele takrat, ko vzamemo grižljaj v usta, kjer igra vzdraženih čutnic sporoča naši zavesti, kaj imamo med zobmi. Kulinarika doživlja v ustih svoj vrhunec in konec. Ko hrano pogoltnemo, izgubimo nadzor nad njenim okusom in jo prepustimo prebavi. Če hočemo v hrani res uživati, se z njo ne smemo nažirati, ampak jo jesti. Razlika je v količini in načinu. Hitro goltanje neprežvečene, prevroče ali premrzle hrane, je nezdrav način prehranjevanja, ki povzroča težave z želodcem in otežuje prebavo. Prav in zdravo je, če jemljemo manjše grižljaje in jih dobro prežvečimo, preden jih pogoltnemo. Dlje ko hrano žvečimo, dlje v njej uživamo. Pa ni samo to. Z žvečenjem hrano segrejemo ali ohladimo na idealno temperaturo za njen sprejem v želodcu. Prepojimo jo s slino, ki s prebavnimi fermenti želodcu pomaga pri pripravi vsebine za prehod v črevesje. S temeljitim žvečenjem hrane ne doživljamo samo kulinarično, ampak jo prepojimo s seboj in jo na najboljši način pripravimo, da se bo čez nekaj ur spremenila v gorivo za naše aktivnosti ali pa bo obnovila naša tkiva. Hitro in obilno nažiranje s hrano, doživljanje užitka v požiranju in občutku nažrtosti, ni samo skregano s kulturo prehranjevanja, ampak tudi z zdravjem. Ni samo vrsta hrane povezana z zdravo prehrano! Želodec, ki je natlačen s slabo prežvečeno zelenjavo, trpi bolj, kot če prebavlja dobro prežvečen zajtrk z maslom ali pečen zrezek. Zato pri zdravi prehrani ni mogoče dovolj poudariti pomena dobrega žvečenja, ki sproži občutek sitosti in izpolnjenosti, še preden je želodec natlačen s hitrim goltanjem. Od mize se je dobro dvigniti, še preden dobimo občutek sitosti. Čeprav sodijo navade pri hrani med najbolj trdovratne, je prav zmernost tista, ki veliko prispeva k vitkosti in zdravju. Zdravo je si jo je privzgojiti, čeprav ni prav lahko.

        Poleg temeljitega žvečenja še nekaj koristnih nasvetov.  Zajtrk, ki ga vsi priporočajo kot najbolj pomemben obrok dneva, ne sme biti preobilen in pretežak, sicer vpliva na delavoljnost in počutje, pa tudi na možgansko potrebo po količini hrane ob naslednjih obrokih. Večerje naj bodo skromne in lahke, kar pa ne pomeni, da je treba odkloniti povabilo nanje. Soli naj bo v hrani raje malo manj, kot malo več, skušajmo se navaditi na naravni okus hrane. Povsod to ne gre, v večini primerov pa prav gotovo. In za konec: jejmo domačo, sezonsko in lokalno hrano. Slovensko kulinarično izročilo je bilo vedno lokalno in sezonsko. Na ta način bolj intenzivno doživljamo štiri letne čase in čas, ki z njimi vred teče tudi nam.

        Zdravo prehranjevanje je več kot samo uživanje zdrave hrane. Je količinsko ravnotežje med tem, kar telo rabi, kar si zaželimo in kar imamo radi. Nekako tako, kot z vsemi drugimi stvarmi v življenju; treba je imeti mero in maniro.

        Asklepij

          Odvečna teža tako in drugače

          Debelost je vedno spremljalo socialno sporočilo, le da je bilo v preteklosti ravno nasprotno od današnjega. Dokler je bila pridelava hrane povezana s težkim delom, njena količina pa odvisna od vremena, velikosti posestev in letin, je bila debelost simbol blagostanja, mršavost pa je poosebljala pomanjkanje. Danes je ravno obratno; debelosti je največ med manj izobraženimi in revnejšimi sloji, ki kupujejo cenejšo, manj zdravo hrano, se hranijo na neprimeren način in k ostalim boleznim svojih okolij dodajajo še debelost. Vitkosti je več med šolanimi in tistimi, ki jim je življenje gmotno bolj naklonjeno.

          Med značilnosti hitro razvijajočih se držav sodi tudi naraščajoča epidemija debelosti. Zdravstvena stroka obravnava debelost kot nevarno bolezen, ki je povezana s krajšim in manj kakovostnim  življenjem. Vendar je videti, da pri njenem zdravljenju nikjer nismo ravno uspešni.

          Kdaj je telesna teža normalna, kdaj je povečana in kje se pričenja debelost? Odgovor tiči v telesni višini in teži. Iz obeh podatkov se izračuna kazalnik, indeks telesne mase tako, da se teža deli s kvadratom telesne višine, ki jo izrazimo v metrih; če je nekdo visok 1.8 metra in tehta 80 kg je izračun takle: 1.8 x 1.8 = 3.24; nato se teža 80 kg deli s 3.24 in dobimo 24.7, kar je njegov indeks telesne mase, ki pove, da je teža normalna. Če je indeks pod 20, je oseba podhranjena, do 25 je s težo vse v redu, od 25 do 30 govorimo o povišani telesni teži, od 30 naprej pa o debelosti. Če ima 180 cm visoka oseba 90 kg, je njen indeks 27,7 in rečemo, da je telesna teža povečana, če tehta 100 kg je indeks malo čez 30 in je že na meji debelosti, če ima 110 kg je indeks 34 in pred nami je debel človek. Od 35 do 40 je huda debelost, nad 40 pa je čas za alarm. Za marsikoga pa je opletanje s formulo in števili, ki si jih je treba še zapomniti, prezapleteno. Bolj enostavno je vedeti, da je teža normalna, če je kilogramov toliko ali nekaj manj, kolikor je pri telesni višini centimetrov nad 100. Gospa, ki ima pri 160 cm 60 kg, ima normalno težo, če jih ima 80 in več, je med debelimi, med 60 in 80 kg je njena teža povečana. Vsak ve, koliko je visok, za težo je treba stopiti na tehtnico in odgovor je tu.

          Zakaj je debelost bolezen? Zato, ker je med debelimi ljudmi v primerjavi z ostalimi več povišanega krvnega tlaka, maščob v krvi in sladkorne bolezni. Med njimi je več rakavih bolezni, teža obremenjuje sklepe in gibala, telesne sposobnosti debelih ljudi so omejene. V Evropi je dobrih 10% prezgodnjih smrti pogojenih s posledicami debelosti, kar pomeni, da bi se jim bilo mogoče izogniti. V zdravstveno pismenost in kulturo zato sodi zavest, da debelost škodi in da se ji je zato treba izogniti tako, da se ne poje več, kot se rabi. Bere se enostavno, pa ni. Debelost ni samo maščoba pod kožo, niso samo zamaščeni organi in okvarjene žile. Debelost tiči tudi v navadah in možganih, tiči v hrani in pogovorih o njej, v kuhanju, v ponudbi najrazličnejših jedi, v nenehni nervozni potrebi po tem, da bi imeli nekaj v ustih in še in še. Od povsod tam jo je treba pregnati, če želimo biti vitki in zdravi. Zato večina vseh, ki želijo shujšati, rabi pomoč. Najboljšo lahko ponudi nekdo, ki je uspel urediti svojo težo in se pri tem ni spremenil v preveč zagnanega, s prstom žugajočega zdravstvenega križarja, ampak je ohranil razumevanje za človeške slabosti in zato lahko nekoga, ki bi rad shujšal, podpre tudi čustveno. Vsa odvajanja, kamor sodi tudi hujšanje debelih ljudi, so vzponi in padci, so veselja in razočaranja.

          Debeli ljudje so vedno bili, so in bodo. Vendar jih toliko kot danes, ni bilo še nikoli. Debelost je kljub še vedno obstoječi lakoti po svetu ena od sodobnih epidemij, ki postavlja kar nekaj vprašanj. Prvo je nekakšen javno-zdravstveni paradoks. Čeprav vemo o debelosti več kot kdajkoli prej, čeprav jo je zaradi njenih zdravstvenih in socialnih učinkov Svetovna zdravstvena organizacija proglasila za bolezen, jo je vedno več. Tudi v Sloveniji, še posebej med otroci. Kako je to mogoče, kje je napaka? Marsikje, najprej pa v tem, da večina ljudi debelosti ne sprejema kot bolezen, ker tega ne ve. Veliko ljudi ne bere zdravstvenih besedil, če sploh kaj berejo, so to le bombastična sporočila rumenega tiska. Večina staršev za katere je otrok lep in zdrav le, če je debel, se ne zaveda, kako slabo popotnico za odraslost bo od njih odnesel v življenje. Ni dovolj, če je o zdravi hrani dovolj napisanega, če se prirejajo strokovna srečanja in o njej ljudem govorijo razni strokovnjaki. Če bi bilo to dovolj, ne bi imeli naraščajoče epidemije debelosti. Zdravstvena sporočila morajo v jeziku tistih, ki so jim namenjena, priti med ljudi, v okolja, kjer so nezdrave navade doma in najbolje je, če jih na zanimiv, uporaben način prenašajo tisti, ki tam živijo tistim med katerimi živijo. Tega strokovnjaki ne znajo, za to jih bo tudi vedno premalo, to zmorejo le preprosti apostoli, širitelji zdravega življenja. Da bi bilo drugače, bi potrebovali tudi bolj usklajene politike vladnih resorjev. Tako pa se zdravstvo bolj ukvarja s problemi zdravstva kot z zdravjem, kmetijstvo s kmetijstvom, šolstvo s šolstvom, sociala s socialo in tako naprej. Tako je približno razdeljena tudi zakonodaja, ki življenje deli po parcelah posameznih vladnih področij, zdravje pa ni tkivo, ki bi jih povezovalo.

          Debelost ni samo bolezen sedanjega časa, je tudi kazalnik nemoči njegove etične kulture. Hrane se pridela toliko, da bi z njo lahko nahranili vse ljudi na svetu. Pa ni tako. V razvitem svetu, kamor sodi tudi Slovenija, se jo veliko zmeče v smeti, v revnih delih sveta vsak dan umre na stotine do kosti shiranih otrok, njihovi voditelji pa v bogatih državah kupujejo orožje in povečujejo njihovo ekonomsko moč. Res je potrebna je drugačna ekonomska morala za življenje v pravičnejšem in boljšem svetu.

          Asklepij