Zdravo in aktivno življenje s kronično boleznijo
Značilnost kronične bolezni je dolgotrajnost, kar neredko pomeni, da je tudi neozdravljiva. Pojem neozdravljivosti pa ni absoluten. Tuberkuloza je bila kronična bolezen, dokler nismo za njeno zdravljenje dobili učinkovitih zdravil in se je iz kronične morilke prelevila v ozdravljivo nalezljivo bolezen. Nekdanjo vlogo tuberkuloze je prevzel rak, a tudi o njem vemo vse več. Čeprav zanj še nimamo učinkovitega zdravila, je veliko malignih bolezni, katerih diagnoza je včasih pomenila smrtno obsodbo, prešlo med kronične bolezni, s katerimi se lahko dočaka visoko starost. Vse več raka že pozdravijo. Če nam zdravniki danes odkrijejo raka, ne pomeni, da bomo zaradi njega tudi umrli. Pojem kronične bolezni je zato relativen in povezan z razvojem medicinske stroke.
Ali bomo imeli kronično bolezen, ali ne, pa ni vedno pogojeno le z zdravili, ampak tudi z našim odnosom do bolezni. Prehlad je lahko pozdraviti, a če ga ne, se rad razširi v sapnik in bronhije. Kasneje pridejo zraven bakterije, pojavi se izpljunek in pred nami je slika kroničnega bronhitisa, ki ga ima veliko ljudi, zlasti starejših kadilcev. Kajenje in bronhitis sta stara prijatelja, kadilci pa pravijo, da se po cigareti lažje in lepše izkašljajo. Podobno je z alkoholom in cirozo jeter, s prehrupno glasbo in kasnejšim slabim sluhom in podobno. Zdravje in bolezen sta povsod ves čas z nami, z našimi navadami in našim značajem. Nihče ni povsem zdrav, v vsakem je vedno tudi nekaj bolezni. Razmerje med zdravjem in boleznijo je dinamično, niha zdaj v to, zdaj v ono smer in ga najlepše primerjamo z razpoloženjem. Nismo ves čas veseli in z razpoloženjem so povezane tudi nekatere bolezni, zlasti duševne. Zdravje in bolezen smo mi sami, kar pomeni, da smo lahko zdravilo ali vzrok bolezni, kar še posebej velja za kronične bolezni.
Vzroki kroničnih bolezni so lahko tudi socialne narave. Kjer ni zdravstvenih zavarovanj in javnih zdravstvenih sistemov, je treba zdravstvene storitve plačevati. Kjer javno zdravstvo sicer imajo, kljub temu pa je za storitve ali zdravila potrebno doplačevati, je revnim in brezposelnim dostopnost do njih omejena. Ko je treba izbirati med kruhom in zdravjem, se ljudje na škodo zdravja odločijo za kruh in razlike med revnimi in bogatimi niso le v količini denarja, ampak tudi v stopnji zdravja. V veliko delih sveta je tuberkuloza še vedno smrtna bolezen in necepljeni otroci umirajo zaradi nalezljivih otroških bolezni, kar je v razvitem svetu nekaj nepojmljivega. Kjer je revščina, kronične bolezni niso značilnost starosti, imajo jih tudi mladi ljudje in življenje ni le revno, ampak tudi kratko. Razširjenost kroničnih bolezni je zato pogojena tudi z družbenimi razmerami oziroma ureditvami.
Zdravo življenje ni povezano le z zdravimi ljudmi, zdravo lahko živijo tudi bolniki. In tu se spet srečamo z naravo kroničnih bolezni. Z vsako boleznijo, ki se je ne more znebiti, skuša naš organizem najti neko razmerje, dogovor, premirje. »Lahko si tukaj, le ne moti me preveč!« Bolezen se s takim dogovorom v večini primerov strinja, »v redu, če me ne boš preveč dražil.« Od tu naprej je samo še od nas odvisno, kako trden bo njun dogovor. Če bomo z nezdravim načinom življenja ves čas na strani bolezni in podpirali njene cilje, bo bolezen močnejša in obratno; ob zdravem načinu življenja bo mirna in ne bo povzročala prehudih težav. Danes vemo, da je s kronično boleznijo ob zdravem načinu življenja mogoče doživeti visoko starost, le navade je potrebno sprejeti take, da z njimi ne podžigamo bolezenskih znakov. Še več, umremo lahko zaradi drugih vzrokov, ki niso povezani s kronično boleznijo. Star medicinski aforizem pravi, da si je za zagotovitev dolgega življenja tam nekje pri štiridesetih potrebno omisliti kakšno kronično bolezen, ki nas prisili k disciplini in zdravemu načinu življenja. Čeprav je v njem nekaj cinizma, je resničen.
Zato danes neredko za kronične bolezni raje uporabljamo izraz kronična stanja.
Vsak organski sistem pozna svoje kronične bolezni. Večina bolj vpliva na kakovost zdravja, življenje jih ogroža bolj malo. Kljub temu pa statistike, ki beležijo vzroke umrljivosti, kažejo, da danes večina smrti po svetu odpade na kronične bolezni, še posebej na bolezni srca in ožilja, dihal, ledvic in malignomov. Ne umrjemo zaradi težav z gibali, slabega vida ali sluha, luskavice ali duševnih motenj, čeprav v življenju vse povzročajo veliko težav. Statistike umrljivosti lahko sprejemamo kot opozorila vsem živim, na kaj morajo posebej paziti. V zvezi z žilami, krvnim pritiskom in srcem smo že dovolj pisali in stvari ponazorili tudi grafično. Abeceda zdravja nas v veliki meri varuje pred boleznimi, če jih pa imamo in so kronične, se z pozornim spremljanjem dejavnikov tveganja, prikazanim v osmerokotniku zdravja lahko prebijemo skozi življenje do visokih starosti. Kar je najbolj nevarno, naj sodi k osnovi zdravstvene kulture, kar ni nevarno, je manj pomembno, čeprav nič manj odveč.
Če se kronične bolezni ni mogoče znebiti, če je del nas in naše osebnosti, je najbolje, da se sprijaznimo, da jo imamo in jo sprejmemo kot partnerja v življenju. Če imamo na primer sladkorno bolezen tipa 2, se seznanímo, kaj lahko in česa ne smemo jesti, skrbno spremljajmo krvni tlak in vsebnost maščob v krvi, nadzorujmo težo in skrbimo za odpornost z redno telesno aktivnostjo. Vsega tega ne sprejemajmo kot kazen, kot nesrečo, s katero smo udarjeni, ampak kot način našega življenja. In sladkorna bolezen se bo pomirila, v veliko primerih bomo živeli z njo v prijaznem partnerstvu, ne da bi sploh potrebovali zdravila. Če se nam bo kdaj zazdelo, da nanjo lahko pozabimo, nas bo hitro opozorila, da je še vedno tu in naj ne počnemo neumnosti. Če imamo kronični bronhitis, bomo skrbeli, da bomo v mrzlem času dovolj toplo napravljeni, da bomo imeli vedno pokrito glavo in topla stopala, da bomo za učinkovito in lepo izkašljevanje skrbeli z dovolj tekočine, ne pa s cigaretami, da bomo dihali skozi nos in skrbeli za telesno odpornost. Enaka načela veljajo za katerokoli drugo kronično bolezen, povišan krvni tlak, debelost, okvaro sklepov in podobno. Pri večini bolezni bo v veliko pomoč redno uživanje predpisanih zdravil, ki jih bo predpisal naš izbrani zdravnik, ki je naš drugi partner v bolezni. Brez njega ne bo šlo v primeru vseh življenjsko nevarnih kroničnih, zlasti malignih bolezni, povišanega krvnega tlaka, sladkorne bolezni, bolezni jeter, ledvic in drugih. V primeru katerekoli kronične bolezni naj bo spremljanje dejavnikov tveganja in stopnje zdravja oziroma bolezni z nami kot neke vrste angel varuh. Osmerokotnik Emonicum je pri tem lahko v veliko pomoč.
Vzgoja ni pravzaprav nič drugega kot to, da nam vcepijo v glavo, kaj smemo in česa ne smemo. To v veliki meri predpisuje tudi družba s svojimi zakoni. V svojih ravnanjih smo večinoma na tej, s prekrški pa na oni strani zakona. V primeru kroničnih bolezni predstavlja zakon zdravo obnašanje. Prekrški? Glede na človeške slabosti, ki jih ima vsak, brez njih skoraj ne gre, vendar le kot zelo previdno in redko uporabljana začimba. S tem se utegne nemara strinjati tudi kronična bolezen.
Božidar Voljč