Debelost je vedno spremljalo socialno sporočilo, le da je bilo v preteklosti ravno nasprotno od današnjega. Dokler je bila pridelava hrane povezana s težkim delom, njena količina pa odvisna od vremena, velikosti posestev in letin, je bila debelost simbol blagostanja, mršavost pa je poosebljala pomanjkanje. Danes je ravno obratno; debelosti je največ med manj izobraženimi in revnejšimi sloji, ki kupujejo cenejšo, manj zdravo hrano, se hranijo na neprimeren način in k ostalim boleznim svojih okolij dodajajo še debelost. Vitkosti je več med šolanimi in tistimi, ki jim je življenje gmotno bolj naklonjeno.
Med značilnosti hitro razvijajočih se držav sodi tudi naraščajoča epidemija debelosti. Zdravstvena stroka obravnava debelost kot nevarno bolezen, ki je povezana s krajšim in manj kakovostnim življenjem. Vendar je videti, da pri njenem zdravljenju nikjer nismo ravno uspešni.
Kdaj je telesna teža normalna, kdaj je povečana in kje se pričenja debelost? Odgovor tiči v telesni višini in teži. Iz obeh podatkov se izračuna kazalnik, indeks telesne mase tako, da se teža deli s kvadratom telesne višine, ki jo izrazimo v metrih; če je nekdo visok 1.8 metra in tehta 80 kg je izračun takle: 1.8 x 1.8 = 3.24; nato se teža 80 kg deli s 3.24 in dobimo 24.7, kar je njegov indeks telesne mase, ki pove, da je teža normalna. Če je indeks pod 20, je oseba podhranjena, do 25 je s težo vse v redu, od 25 do 30 govorimo o povišani telesni teži, od 30 naprej pa o debelosti. Če ima 180 cm visoka oseba 90 kg, je njen indeks 27,7 in rečemo, da je telesna teža povečana, če tehta 100 kg je indeks malo čez 30 in je že na meji debelosti, če ima 110 kg je indeks 34 in pred nami je debel človek. Od 35 do 40 je huda debelost, nad 40 pa je čas za alarm. Za marsikoga pa je opletanje s formulo in števili, ki si jih je treba še zapomniti, prezapleteno. Bolj enostavno je vedeti, da je teža normalna, če je kilogramov toliko ali nekaj manj, kolikor je pri telesni višini centimetrov nad 100. Gospa, ki ima pri 160 cm 60 kg, ima normalno težo, če jih ima 80 in več, je med debelimi, med 60 in 80 kg je njena teža povečana. Vsak ve, koliko je visok, za težo je treba stopiti na tehtnico in odgovor je tu.
Zakaj je debelost bolezen? Zato, ker je med debelimi ljudmi v primerjavi z ostalimi več povišanega krvnega tlaka, maščob v krvi in sladkorne bolezni. Med njimi je več rakavih bolezni, teža obremenjuje sklepe in gibala, telesne sposobnosti debelih ljudi so omejene. V Evropi je dobrih 10% prezgodnjih smrti pogojenih s posledicami debelosti, kar pomeni, da bi se jim bilo mogoče izogniti. V zdravstveno pismenost in kulturo zato sodi zavest, da debelost škodi in da se ji je zato treba izogniti tako, da se ne poje več, kot se rabi. Bere se enostavno, pa ni. Debelost ni samo maščoba pod kožo, niso samo zamaščeni organi in okvarjene žile. Debelost tiči tudi v navadah in možganih, tiči v hrani in pogovorih o njej, v kuhanju, v ponudbi najrazličnejših jedi, v nenehni nervozni potrebi po tem, da bi imeli nekaj v ustih in še in še. Od povsod tam jo je treba pregnati, če želimo biti vitki in zdravi. Zato večina vseh, ki želijo shujšati, rabi pomoč. Najboljšo lahko ponudi nekdo, ki je uspel urediti svojo težo in se pri tem ni spremenil v preveč zagnanega, s prstom žugajočega zdravstvenega križarja, ampak je ohranil razumevanje za človeške slabosti in zato lahko nekoga, ki bi rad shujšal, podpre tudi čustveno. Vsa odvajanja, kamor sodi tudi hujšanje debelih ljudi, so vzponi in padci, so veselja in razočaranja.
Debeli ljudje so vedno bili, so in bodo. Vendar jih toliko kot danes, ni bilo še nikoli. Debelost je kljub še vedno obstoječi lakoti po svetu ena od sodobnih epidemij, ki postavlja kar nekaj vprašanj. Prvo je nekakšen javno-zdravstveni paradoks. Čeprav vemo o debelosti več kot kdajkoli prej, čeprav jo je zaradi njenih zdravstvenih in socialnih učinkov Svetovna zdravstvena organizacija proglasila za bolezen, jo je vedno več. Tudi v Sloveniji, še posebej med otroci. Kako je to mogoče, kje je napaka? Marsikje, najprej pa v tem, da večina ljudi debelosti ne sprejema kot bolezen, ker tega ne ve. Veliko ljudi ne bere zdravstvenih besedil, če sploh kaj berejo, so to le bombastična sporočila rumenega tiska. Večina staršev za katere je otrok lep in zdrav le, če je debel, se ne zaveda, kako slabo popotnico za odraslost bo od njih odnesel v življenje. Ni dovolj, če je o zdravi hrani dovolj napisanega, če se prirejajo strokovna srečanja in o njej ljudem govorijo razni strokovnjaki. Če bi bilo to dovolj, ne bi imeli naraščajoče epidemije debelosti. Zdravstvena sporočila morajo v jeziku tistih, ki so jim namenjena, priti med ljudi, v okolja, kjer so nezdrave navade doma in najbolje je, če jih na zanimiv, uporaben način prenašajo tisti, ki tam živijo tistim med katerimi živijo. Tega strokovnjaki ne znajo, za to jih bo tudi vedno premalo, to zmorejo le preprosti apostoli, širitelji zdravega življenja. Da bi bilo drugače, bi potrebovali tudi bolj usklajene politike vladnih resorjev. Tako pa se zdravstvo bolj ukvarja s problemi zdravstva kot z zdravjem, kmetijstvo s kmetijstvom, šolstvo s šolstvom, sociala s socialo in tako naprej. Tako je približno razdeljena tudi zakonodaja, ki življenje deli po parcelah posameznih vladnih področij, zdravje pa ni tkivo, ki bi jih povezovalo.
Debelost ni samo bolezen sedanjega časa, je tudi kazalnik nemoči njegove etične kulture. Hrane se pridela toliko, da bi z njo lahko nahranili vse ljudi na svetu. Pa ni tako. V razvitem svetu, kamor sodi tudi Slovenija, se jo veliko zmeče v smeti, v revnih delih sveta vsak dan umre na stotine do kosti shiranih otrok, njihovi voditelji pa v bogatih državah kupujejo orožje in povečujejo njihovo ekonomsko moč. Res je potrebna je drugačna ekonomska morala za življenje v pravičnejšem in boljšem svetu.
Asklepij