Sladkorna bolezen in motnje kontinence – Smernice ravnanja za bolnike

Med velike zdravstvene probleme sodobnega sveta sodi vse večja razširjenost sladkorne bolezni. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se je njena razširjenost v zadnjih 30 letih med starejšimi od 18 let, od 4.7% v letu 1980, povečala na 8.5% v letu 2014. Porast je večji v razvitih delih sveta, prednjačijo zahodne evropske države. V Sloveniji ima sladkorno bolezen po podatkih NIJZ 7% prebivalcev oziroma okrog 150.000 bolnikov.

Sladkorna bolezen škodljivo deluje na delovanje srca, ožilja, ledvic, živčnega in imunskega sistema. Bolj redko pa se omenja, da imajo bolniki s sladkorno boleznijo v povprečju večje težave z zadrževanjem urina, kar je posledica naštetih škodljivih vplivov. Ker uhajanje urina spremlja socialna stigma, je to ena najbolj intimnih in zamolčanih zdravstvenih težav. Težave z urinom spremljajo še nekatere druge bolezni ali stanja, o katerih se prav tako kot o sladkorni bolezni, odkrito pogovarjamo, ob tem pa ne omenjamo uhajanja urina.

Ta prispevek je namenjen motnjam v nadzoru nad izločanjem urina pri sladkorni bolezni, njihovim vzrokom in priporočilom bolnikom,  kako naj ravnajo, da bo težav manj in da bodo manj moteče. S potrebnim znanjem o vzrokih in posledicah sladkorne bolezni naj bi bolniki razumeli vzroke težav z izločanjem urina in s priporočenimi smernicami obravnavali njihov vpliv na vsakdanje življenje z odločitvami in dejanji, ki jim bodo zmanjšale osebne in socialne težave.

Inštitut Emonicum jih objavlja v okviru programa »Zdravo sožitje«, ki ga sofinancira slovensko Ministrstvo za zdravje.

V nastanku sladkorne bolezni ima ključno vlogo trebušna slinavka, žleza z dvojno funkcijo, prebavno in hormonsko. Prebavni del žleze v dvanajsternik, ki je del tankega črevesa takoj za želodcem, izloča encime, ki prebavljajo zaužite beljakovine, ogljikove hidrate in maščobe. V slinavki so še raztreseni otočki povsem drugačnega tkiva, ki s prebavnim delom žleze nima nobene zveze in ki svoje izločke oziroma hormone, sprošča neposredno v kri. V otočkih so različne celice, od katerih vsaka proizvaja svoj hormon. Med njimi sta najbolj pomembna glukagon in inzulin, ki uravnavata potrebno količino sladkorja v krvi. Glukagon, ki je produkt celic alfa, zvišuje nivo sladkorja v krvi, inzulin, ki ga proizvajajo beta celice, ga pa znižuje tako, da celicam našega telesa omogoča njegovo energetsko izrabo. Sladkor je gorivo vseh telesnih aktivnosti, v krvi pa ga mora biti toliko, kolikor je z ozirom na stopnjo aktivnosti potrebno.

Dve vrsti sladkorne bolezni sta, tip 1 in  tip 2. Pri tipu 1 imunski sistem iz ne povsem jasnih vzrokov uničuje celice beta, inzulina zato ni in ga je za vzdrževanje življenja potrebno redno dodajati. Funkcijo celic beta pa lahko omejujejo tudi drugi, z različnimi boleznimi ali stanji povezani vzroki, kar ima za posledico, da je inzulina manj ali pa je pod vplivom bolezni manj učinkovit in je zato sladkorja v krvi preveč. Govorimo o sladkorni bolezni tipa 2. V prispevku se bomo izključno omejili na sladkorno bolezen tipa 2, ker jo je v primerjavi s tipom 1 bistveno več in je tudi ključni vzrok naraščajoče epidemije sladkorne bolezni. Za razliko od tipa 1 je sladkorno bolezen tipa 2 možno nadzirati z ustreznim načinom življenja.

Vzrok težav z urinom pri sladkorni bolezni je v njenem vplivu na telesne celice, ki se slabše odzivajo na inzulin, s tem pa je motena izraba glukoze kot vira energije, kar zvišuje njen nivo v krvi. Povišan nivo glukoze zmanjšuje odpornost imunskega sistema, kar se kaže v večji nagnjenosti k infekcijam, slabem vplivu na živčni sistem, tudi na živce v mehurju. Glukoza prehaja tudi v urin, sladek urin pa vzburja mehur na potrebo, draži in zmanjšuje odpornost sluznice v izvodilu iz mehurja (sečnici), zaradi česar so pogostejše infekcije sečnice in mehurja. Vsaka od naštetih posledic povzroča večjo potrebo po uriniranju. Če z ukrepi in zdravljenjem uredimo sladkor v krvi, preprečimo ali zmanjšamo možnost naštetih komplikacij in motenj v izločanju urina.

Sladkorno bolezen tipa 2, ki je najpogostejša med starejšimi ljudmi, običajno spremljajo še druga stanja, pa tudi navade, ki vplivajo na način izločanja urina. Med njimi najbolj izstopajo debelost, zvišan krvni tlak, zvišane maščobe v krvi, neustrezna prehrana, telesna neaktivnost in nezdrave razvade, med katerimi je najbolj škodljivo kajenje. Na našteta stanja sladkorne bolezni tipa 2 in z njimi povezane težave z urinom,učinkovito lahko vplivajo bolniki sami s poznavanjem njihovih vzrokov in posledic, ustreznim načinom življenja, spremljanjem pogostosti in načina uhajanja, s krepitvijo zadrževanja in pravilno izbiro pripomočkov, ki jim omogočajo aktivno socialno udejstvovanje.

Vsak bolnik naj se odloči, ali bo težave skrival pred bližnjimi, pred znanci in zdravniki, ali se je o njih pripravljen pogovarjati in posvetovati kot o vsaki drugi zdravstveni težavi, kar težo nadloge na osebni ravni precej razbremeni. Bolnikov s sladkorno boleznijo je veliko, v Sloveniji so dobro organizirani v društvih, kjer se veliko pogovarjajo o vseh vrstah težav in tudi pogovor o težavah z urinom bo med vrstniki v bolezni lažje in odkrito potekal. Z vključitvijo v društvo bolnikov s sladkorno boleznijo, bolezen in njene težave socializiramo, v njih nismo sami, lahko si jih z izkušnjami vred zaupamo in drug drugemu pomagamo.

V zvezi z načinom življenja je izredno pomemben nadzor nad telesno težo. Debelost je lahko že sama po sebi vzrok sladkorne bolezni. Zmernost v jedi in ustrezna prehrana naj bi bile del osebne in prehranske kulture bolnikov s sladkorno boleznijo. Izogibati se je potrebno sladkim jedem in ostrim začimbam, kavi in alkoholu, povečati pa prehrano z vlakninami in nemastnimi mesnimi jedmi. Opustiti je potrebno kajenje in več pozornosti posvečati vsakodnevnim telesnim aktivnostim oziroma vzdrževanju telesne kondicije. Bodimo aktivni, vse kar doma in zunaj njega lahko storimo sami, naredimo sami, ne izogibajmo se hoji, kolesarjenju, plavanju in drugim starosti in telesnemu stanju primernim aktivnostim.

Težave z urinom je dobro obravnavati analitično in odgovoriti na naslednja vprašanja; kdaj uhaja urin, pogosto, redko, ob posebnih oziroma kakšnih prilikah? Kako in s čim si pomagamo in ali je naše ravnanje ustrezno in učinkovito? Komu smo že zaupali naše težave? Najbližjim, zdravniku ali nikomur? Koliko in katerih zdravil jemljemo vsak dan? So med njimi tudi taka, ki sama po sebi ali v kombinaciji z drugimi zdravili ženejo na vodo? Smo se o številu in jemanju predpisanih zdravil in njihovih možnih stranskih učinkih že pogovoril z zdravnikom? Ali skrbno preberemo informacijske lističe, ki so zdravilom dodani z opozorili na možne stranske učinke vred, tudi glede izločanja urina?

Najboljšo informacijo o vrsti in intenzivnosti težav z urinom pridobimo z dnevnikom uriniranja. Najmanj tri do največ sedem dni se 24 ur beleži vse podatke, ki so posredno ali neposredno povezani z izločanjem urina. Urin izločamo v posodo s količinsko skalo, kar nam omogoča izmeriti dnevno količino izločenega urina. Vnesemo tudi količino v 24 urah popitih tekočin, zabeležimo stopnjo nujnosti potrebe in vsako nehoteno uhajanje urina. Podatek o njegovi količini dobimo tako, da v času spremljanja izločanja urina z dnevnikom uporabljamo predloge, ki vpijejo nehoteno izločeni urin. Pred uporabo in po njej predloge stehtamo, razlika v teži predstavlja količino nenadzirano izločenega urina, vsak gram se izenači z 1ccm urina. Pridobljeni podatki nam omogočajo primerjati količino preko dneva in ponoči izločenih količin urina, določiti vrsto oziroma način uhajanja (stres, urgentno, mešano) in predstavljajo najboljšo možno informacijo o vrsti in intenzivnosti težav z urinom za urologa pri moških ali ginekologa pri ženskah, če se odločimo za posvet z njima.

Koristno je spremljati tudi sestavo urina, še posebej, če nas skrbi, da je z njim kaj narobe. Analizo lahko izvedemo sami s testnimi lističi, ki se kupijo v lekarni. Testni listič se potem, ko smo ga pomočili v urin, različno obarva, lističem dodana barvna skala pa pove, kaj je spremembo barve povzročilo. O pomenu barve se lahko posvetujete z zdravnikom ali farmacevtom in ustrezno ukrepate.

Med najbolj pomembnimi ukrepi za krepitev nadzora nad izločanjem urina, so vaje mišic medeničnega dna, ki izločanje nadzirajo. Z ustreznimi vajami, ki jih je potrebno izvajati vsak dan, jih okrepimo in uhajanje urina močno omejimo ali odpravimo. Mišice medeničnega dna aktiviramo, če si zamislimo, da s stiskom prekinemo curek urina in stisk kolikor mogoče močno zadržimo 5 sekund. Zadržani stisk ponovimo tri do štirikrat na dan, vsakič deset stiskov, lahko tudi kakšnega več. Sprva ne bo prav lahko, ko pa se bodo mišice okrepile, bo naloga lažja, predvsem pa bo koristila boljšemu nadziranju izločanja urina. Mišice lahko stiskamo v vseh telesnih položajih in večini aktivnosti. Pomembno je, da jih res izvajamo in da se stiskom ne izogibamo.

Nihče jih ne more izvajati namesto nas.

K nadzoru nad uhajanjem pomembno prispeva tudi trening mehurja. Če se odločimo, da bomo šli na vodo vsako uro oziroma v kakršnemkoli časovnem zaporedju, lahko čas vsakič malo podaljšamo, dokler ne dosežemo dvournega razmaka. V začetku morda ne bomo takoj uspešni, važno pa je, da pritisk na vodo nadziramo tudi z voljo. Koristno je, da v razmakih kolikor mogoče malo mislimo na izločanje urina in se zaposlimo z drugimi mislimi ali aktivnostmi.

Uhajanje urina je mogoče zadržati tudi s plenicami ali predlogami. Plenice so v prvi vrsti namenjene nepokretnim bolnikom, za tiste, ki so pokretni in tudi socialno aktivni, so bolj primerne predloge. Ene in druge so v različnih velikostih in z različno vpojnostjo, vse pa naj ohranjajo suho kožo, preprečujejo širjenje vonja in iztekanje urina. Največji napredek je dosežen s predlogami v kombinaciji s posebej prilagojenim spodnjim perilom. Vendar tudi najboljša predloga ali plenica ne izpolnjuje naštetih treh pogojev, če ni izbrana telesnim meram, stopnji iztekanja urina in načinu življenja primerno. O namenu in uporabi urinskih pripomočkov največ vedo predstavniki njihovih proizvajalcev, ki so običajno pripravljeni prikazati vse njihove oblike in namene ter svetovati tudi posameznim bolnikom. V Sloveniji še nimamo dovolj široke mreže v vprašanjih urinske inkontinence usposobljenih medicinskih sester. V državah, ki jih imajo, lahko bolnikom pomagajo z diskretnimi, predvsem pa pravilnimi nasveti.

Prispevek lahko zaključimo z ugotovitvijo, da bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 in motnjami v uhajanju urina, lahko sami veliko prispevajo tako k urejenosti same bolezni kot k nadzoru nad uhajanjem urina. Pomembno je, da poznajo in razumejo medsebojne vplive vzrokov in posledic in se med njimi pravilno odločajo. Poleg vseh naštetih so še druge oblike pomoči, ki pa so v rokah strokovnjakov, urologov in ginekologov. K vsem naštetim nasvetom lahko dodamo še priporočilo, da bolniki svoje težave zaupajo tudi svojemu zdravniku in skupaj z njim vodijo pomoč in zdravljenje tudi zato, da se pravočasno spozna in ukrepa kadar je potrebno.