Sladkorna bolezen je ali podedovana ali pridobljena in lahko v kateremkoli obdobju življenja doleti vsakogar. Še nikoli je ni bilo toliko kot danes in je bo še več, če bo povprečni življenjski slog ostal tak, kakršnega imamo in če se bodo revščina, pomanjkanje in nezaposlenost še naprej širile v slovenski družbi. Čeprav jo imajo tudi premožni in izobraženi posamezniki, jo je največ med revnejšimi in manj izobraženimi sloji, zato ni le zdravstveni, ampak tudi socialni problem slovenske družbe. Za učinkovito ukrepanje ob tako razširjeni socialni bolezni mora zdravstvena politika zagotavljati pravično in enakopravno dostopnost do zdravstvenih storitev za vse državljane v enaki meri. Pri nas revnejši težje pridejo do potrebnih zdravstvenih storitev in dostopnost naj bi bila že danes ena glavnih nalog politike in zdravstva.
Kaj naj bi o sladkorni bolezni vedel vsak med nami, ne oziraje se na to, kdo je, kaj dela in kako živi? Bistvo bolezni je v tem, da se zaradi odsotnosti ali pomanjkanja inzulina sladkor v krvi ne porabi in ga je v krvi preveč. Inzulin je izloček trebušne slinavke, ki omogoča, da celice telesa pokurijo sladkor v krvi. Če inzulina ni, govorimo o sladkorni bolezni tipa 1, če ga je premalo ali nanj ni pravega odziva, pa o tipu 2. Med bolniki je le okoli 10% tipa 1, ki prizadeva več mladih ljudi. Zdravljenje je trajno dodajanje inzulina po navodilih zdravnika. Na večino bolnikov odpade tip 2, ki se največkrat pojavi šele z leti, zato ga je v starosti vedno več. Vendar starost šele v kombinaciji z debelostjo in povišanim krvnim tlakom postane res nevaren dejavnik tveganja. Skoraj vsak tretji bolnik sploh ne ve, da bolezen ima in je tako nevede izpostavljen njenim dolgoročnim uničujočim učinkom. Klasični znaki sladkorne bolezni so povečana žeja, pogosto uriniranje, hujšanje in povečana želja po hrani. Ker bolezen prizadeva ves organizem, jo spremlja še vrsta drugih znakov. Začetek bolezni je običajno prikrit, ko nastopijo težave, je lahko že precej razvita. Povišan sladkor v kombinaciji s povišanim krvnim tlakom in maščobami škoduje žilam, posledice pa najbolj prizadenejo srce, možgane in ledvice. Najhujše kasne posledice sladkorne bolezni so poleg kapi in infarktov še amputacije in slepota. Zdravljenje bolezni je danes zelo učinkovito in bolniki lahko ob zdravem življenju in discipliniranem sodelovanju dosežejo visoko starost. Pomembno je vedeti, da sladkorna bolezen sodi v roke zdravnika. Le on lahko ugotovi pravilen vzrok, odredi ustrezno zdravljenje in morda svetuje tudi povezavo z društvi sladkornih bolnikov. Ti so pri nas dobro organizirani; med seboj niso le socialno povezani, ampak se o bolezni veliko naučijo in kar je največ vredno, izmenjujejo si izkušnje, saj je vsaka bolezen, čeprav ista, v prvi vrsti osebne narave. Obenem drug drugemu pomagajo pri vzdrževanju zdravega načina življenja, ki postane po odkriti bolezni prva zapoved. Ob vseh vsakodnevnih skušnjavah ni vselej prav lahko zdravo živeti, zato je medsebojna podpora dragocena.
Za vse, ki bolezni nikoli ne bodo imeli ali pa zanjo še ne vedo, naj bi veljalo, da je podatek o višini sladkorja v krvi prav tako pomemben kot rojstni datum. Za razliko od rojstnega datuma pa je sladkor potrebno meriti večkrat, vsaj enkrat na leto. Še posebej je to važno za starejše, pretežke posameznike s povišanim krvnim tlakom, ki imajo radi ocvrto, pečeno ali predelano mesno in mastno hrano in se premalo gibljejo. Pri njih prihaja bolezen počasi, telesu da možnost, da se nanjo privaja in preden izbruhne, je sladkor lahko že zelo visok s prisotnimi okvarami žil in organov. Zato naj nas podatek o sladkorju ves čas spremlja. Najbolje je, če ga izmeri zdravnik, ker bo v primeru potrebe ustrezno ukrepal. Možno ga je izmeriti tudi s kupljenimi merilci ali se orientiramo o njem s testnim lističem za prisotnost sladkorja v urinu. Dobro je poiskati stik z najbližjim društvom sladkornih bolnikov; tam so strokovnjaki bolniki z osebnimi izkušnjami, ki znajo svetovati na preprost način in brez učenih razlag.
Še nekaj stvari je treba povedati. Družinski vzorci obnašanja sicer niso genetsko pogojeni, so pa vseeno zelo trdovratni. Debeli starši imajo največkrat tudi debele otroke. Ker je debelost dejavnik tveganja za razvoj sladkorne bolezni, je takim družinam potrebno svetovati, da vsi člani spremljajo svoj sladkor, poleg maščob in tlaka seveda. To velja tudi za vse člane družin, ki imajo med seboj diabetičnega bolnika. Drugo; veliko se govori in piše o zdravi prehrani, manj pa o tem, da je zdrava hrana dražja in manj dostopna revnejšim slojem. Usklajenih vladnih aktivnosti za zdravo prehrano socialno šibkejših slojev ni in kar je zdravo, je običajno tudi drago. Naprej; cel kup gostinskih lokalov imamo, ki tekmujejo med seboj v kakovosti in cenah ponudbe, zato je obisk takih lokalov za večino vedno manj dostopen. Čeprav je število sladkornih bolnikov v porastu, pa je le malo ali nič lokalov z dietnimi ponudbami. Kultura gostinstva ni samo v vzpenjajoči se cenovno-kakovostni spirali, ampak je še marsikaj in veliko drugega.
Tudi ob sladkorju trčimo na abecedo zdravja in bolezni. Zdravo življenje vedno ubije več muh na en mah. Nadzor nad krvnim tlakom, maščobami in telesno težo, zdrava prehrana, dovolj gibanja, zmerno uživanje alkohola in vzdržnost od kajenja v večini primerov učinkovito preprečujejo razvoj sladkorne bolezni tipa 2, še posebej v starosti. Nasprotno pa povišana telesna teža, nezdravljen povišan krvni tlak, debelost, sedeče življenje, preobilna mastna in sladka hrana, odvisnost od kajenja in alkohola prav kličejo v druščino še sladkorno bolezen. Učinkovit nadzor nad njo od vsakega bolnika zahteva zdravstveno disciplino: redno preverjanje sladkorja, dieto, nadzor nad težo, dovolj gibanja in če je treba zdravila. Ljudje pa smo ljudje in vsi na škodo svojega zdravja ne zmorejo potrebne discipline, ne jemljejo redno zdravil in ne opravijo vseh pregledov takrat, ko bi bilo treba. Zato jih ne gre obsojati, prej jim je treba pomagati, pomoč pa je blizu in ni vezana samo na zdravstveno osebje. Med bolniki je zbranega največ praktičnega znanja o bolezni, kar predstavlja velik, neizkoriščen javno-zdravstveni potencial. Osveščeni, dobro poučeni bolniki lahko z lastnimi izkušnjami veliko prispevajo k reševanju vprašanj, ki so v naši javnosti in zdravstveni politiki povezana s sladkorno boleznijo. Njihovo znanje in izkušnje je laična javnost pripravljena lažje sprejemati kot razlage in priporočila v strokovnem jeziku.
Včasih so bolniki s sladkorno boleznijo živeli le malo časa. Niti sto let še ni poteklo od prvega inzulina v njenem zdravljenju. Danes je lahko vsak sladkorni bolnik z zdravim življenjem in rednim zdravljenjem poklicno aktiven in dejavno vključen v svoje socialno okolje. Napredek je na ravni posameznika neverjeten, na ravni družbe pa lahko naredimo še veliko več.
Asklepij